'Nerazumljiv svet je to, opravka imamo z nepredvidljivimi ljudmi, ki nimajo dobrih namenov'

Prvi dan foruma, ki v zadnjih letih po zaslugi svoje vse večje odmevnosti pomembno utrjuje mesto Slovenije na evropskem in globalnem političnem zemljevidu, so bile v ospredju aktualne krize. Vojni v Ukrajini in Gazi ter širitev EU. 

“Širitev je naložba v kolektivno moč in varnost”

Slednja tema je postregla z odmevno napovedjo predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da bo v njeni prihodnji ekipi tudi komisar za širitev. “Širitev je naložba v našo kolektivno moč in varnost. Z drugimi besedami: Želimo močno, konkurenčno in varno Evropo. EU mora zato vključevati tako Zahodni Balkan kot Ukrajino in Moldavijo, pa tudi vse tiste, katerih dejanja so v skladu z njihovimi evropskimi prizadevanji,” je dejala Ursula von der Leyen. In še: “EU se v teh novih geopolitičnih okoliščinah na novo definira. Želimo, da naše zahodnobalkanske partnerice aktivno sodelujejo v razpravi o prihodnosti Evropske unije.” 

Je pa novica o bolj odprtih vratih za države Zahodnega Balkana, kjer so v zadnjih letih naraščale frustracije zaradi počasnosti procesa, za katerega se je zdelo, da je zataval v povsem slepo ulico, prišla tudi z odmerkom realnosti: “Tako članice EU kot države Zahodnega Balkana čakajo težke odločitve. Z dvostranskimi spori se je treba ukvarjati. Vključitev v EU bo odvisna od vlad, ki bodo morale sprejemati včasih tudi težke in nepriljubljene odločitve. Toda to so časi, v kakršnih živimo. Prelaganje odločitev pomeni sprejemanje napačnih odločitev.”

Hvala, Vladimir Putin?

Evropska unija se seveda ni naenkrat zbudila iz sna, ko gre za širitev na Zahodnem Balkanu, na pomen katere je leta opozarjala prav slovenska diplomacija. Največji promotor tega procesa je pač ruski predsednik Vladimir Putin, je dejal hrvaški premier Andrej Plenković, ki je, kot se je v svojem običajnem slikovitem slogu izrazil predsednik albanske vlade Edi Rama, “pomagal EU, da je doumela, da živi v vzporednem svetu”. 

Kar je pravzaprav priznala tudi von der Leynova. Po njenem želi biti nova generacija na tem na območju del evropske družine. “Toda rusko vodstvo, ki živi v preteklosti, tega ne želi sprejeti. Takoj, ko so storjeni koraki k regionalni integraciji, želi Kremelj pogreti stare konflikte, zasejati delitve tako v regiji kot med regijo in Evropo. Ampak večina ljudi ne želi fragmentacije, ampak integracijo in to jim moramo dati.”

Bi bila pa seveda utopija misliti, da večja odprtost EU za države Zahodnega Balkana, ki jo moramo v praksi šele dočakati, pomeni avtomatsko pomiritev precej razgretih strasti na območju. Težave imajo pač dolgo zgodovino in vase hitro lahko posrkajo nove generacije, četudi imajo pripadniki le-te morda drugačne sanje in nenazadnje v podobi EU vidijo ekonomske priložnosti. 

Von der Leynova je prepričana, da šest milijard evrov vreden načrt EU za gospodarsko rast Zahodnega Balkana, ki so ga začeli izvajati pred natanko enim letom, že kaže prve rezultate. Kot je poudarila včeraj, bo še ta mesec šest zahodnobalkanskih držav sprejelo svoje reformne načrte, ki bodo podlaga za izplačila iz načrta. 

A dejstvo je, da se Rusija, pa tudi Kitajska, samo zaradi tega ne bosta odpovedali poskusom vplivanja na območju. Še posebej, ko gre za Srbijo, kjer so mamljiva tudi naravna bogastva v obliki litija in še česa. In te razlike med voditelji so se pokazale tudi včeraj. Če sta slovenski premier Robert Golob in Rama v pogovoru o Rusiji in vojni v Ukrajini opozorila na nevarnost propagande iz Moskve, je srbski premier Miloš Vučević vztrajal pri stališču Srbije, ki vse od ruske agresije na Ukrajino z Moskvo vzdržuje prijateljske stike.

Dejal je sicer, da strateški cilj Srbije ostaja pridružitev EU: “To se ni spremenilo.” A kako nameravajo krmariti med EU in Rusijo? “Smo suverena država z jasnim ciljem, da postanemo članica EU. Do takrat pa imamo vso pravico, da svoje interese ščitimo na način, ki ga ocenjujemo kot najboljšega. Ničesar ne počnemo v ozadju. Imamo različna mnenja o tem, kako končati vojno, saj imamo izkušnje s sankcijami in v takšno politiko ne verjamemo. Ne želim biti pesimističen, ampak ne vidim učinkov sankcij. Želim pa poudariti, da priznavamo suverenost Ukrajine, ki je naša prijateljica, kot Rusi, so tudi to naši slovanski bratje.”

Ko gre za Kitajsko, pa je dejal, da “želijo videti, kaj lahko dobijo najboljšega za svojo ekonomijo”. Ponovil je, da ideje o članstvu v EU ne ponavljajo le, ker se dobro sliši, ampak ker v to verjamejo in ker to tudi zaokroži EU. “Brez tega območja ni popolne Evrope.” Prav tako naj bi zavezanost Srbije EU kazal podpis pogodbe o kritičnih surovinah. 

Se je pa obregnil ob to, da bi zaradi ruske agresije zdaj imele nekdanje sovjetske države lažjo pot v EU od držav Zahodnega Balkana. 

Želijo mir. Pogovarjali se ne bi? 

Medtem ko so v dvorani razpravljali, se je zunaj odvijala drugačna akcija z močnim sporočilom. S krvavo obarvanimi rokami so protestniki, med katerimi je bila tudi hči nekdanjega predsednika države Milana Kučana, Ana Kučan, pričakali udeležence Blejskega strateškega foruma. Že dolgo pred začetkom foruma je namreč vrelo zaradi povabila nekdanji izraelski zunanji ministrici Cipi Livni. 

Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev je denimo ocenila, da je ministrstvo za zunanje zadeve “na današnji dogodek povabilo vojno zločinko”.

Kritična je bila tudi predsednica Nataša Pirc Musar, Levica je forum zaradi Cipi Livni kar bojkotirala. Zunanja ministrica Tanja Fajon pa, da je protesti niso presenetili. “Sporočajo isto, kar sporoča tudi slovenski politični vrh, ne samo na forumu, ampak hkrati sporoča zelo pomembno sporočilo svetu. Slovenija je ena redkih držav EU, ki je priznala Palestino kot neodvisno in suvereno državo. Povsod, kjer je mogoče, pozivamo, sledijo nam tudi druge države, zahtevamo takojšnje premirje, humanitarno pomoč civilistom, zahtevamo izpustitev talcev.”

Po oceni Fajonove je omizje na forumu soočilo različne poglede, debata pa je bila po njenem mnenju “izjemno zanimiva”. “Tudi kritike bi bile bistveno bolj upravičene, če bi tisti, ki so jih izrekli, sedeli, ostali v prvi vrsti in tudi poslušali debato,” je dejala. 

In kaj smo torej slišali tisti, ki smo res pozorno poslušali debato o Palestini in Izraelu? 

Obe sogovornici – Amal Jadou, ambasadorka in svetovalka palestinskega predsednika vlade ter Cipi Livni – sta se strinjali, da je “čas za ločitev Palestine in Izraela”.

Če se je kdo bal, da bo imela Livni “predavanje”, se to ni zgodilo, saj je imela povsem enako priložnost za “predavanje” – torej diskusijo ena na ena tudi Jadou. 

Jasno je, da obe do neke mere stojita na različnih bregovih, a resno vprašanje za vse kritike kakršnih koli razprav je – kako bomo napredovali brez pogovorov? Še posebej brez pogovorov med tistimi, ki se v nekaterih točkah strinjajo. Cipi Livni ni podpornica Netanjahuja. Jasno pa je, da zagovarja interese svoje države. Toda, kot je včeraj dejal premier Golob, podpirati je treba opozicijske glasove, ki želijo mir. 

Pa četudi se morda z njimi ne strinjamo popolnoma. A prepričanje, da se moramo s politiki popolnoma strinjati, je precej nova ideja, razvila se je še posebej skupaj z družbenimi mediji, kjer algoritmi ljudem ponujajo le vsebine, ki jih želijo slišati, to pa pomeni odsotnost zmožnosti predvsem mlajših, da razumejo koncept razprave in dialoga. Na nevarnost družbenih omrežij je včeraj opozoril tudi Rama, ki je TikTok zunaj Kitajske označil za “pekel”. 

A nazaj k vprašanju Palestine in Izraela. Obe sogovornici sta se torej strinjali za rešitev dveh držav in k delovanju pozvali mednarodno skupnost. Seveda pa obstaja vprašanje, kakšne bodo te države. “Nihče ne želi Hamastana,” je prepričana Livni. Na drugi strani je jasno, da palestinska oblast žal nima odgovora, kaj storiti s Hamasom. Jadou se je odgovoru na to vprašanje na daleč izognila. “Miru ni s Hamasom, okrepiti je treba palestinsko oblast,” pa je ocenila Livni. A to je lažje reči kot storiti, še posebej v Gazi. 

V Izraelu se medtem Netanjahuju vse bolj maje stolček, protesti so množični, sledila jim je napoved stavke, svojci talcev so besni, ker se Netanjahu bolj kot za izpustitev njihovih svojcev trudi za to, da ne bi izgubil udobnega stolčka. 

V tem ozračju se agonija nadaljuje, trpijo pa ljudje. Na obeh straneh. “Ko sem gledala starejšega moža, ki ne želi zapustiti ruševin, izgubil je otroke, vnuke in pravi, da ni nikjer varno, sem se vprašala, kakšno življenje pa želimo, da živi?” se je vprašala Jadou. In se obregnila ob mednarodno skupnost: “Prav tako morajo nekatere države prenehati s pošiljanjem orožja Izraelu, saj se to uporablja za ubijanje palestinskih otrok. 17.000. A to je le številka, ki jo vemo, številna trupla pa so še pod ruševinami.”

Livni pa je opozorila na trpljenje žrtev napadov Hamasa in zahtevala, da se za obe strani uporabi enako stroga merila, ko gre za ocenjevanje njihovih dejanj. Dejala je, da sama želi, da se palestinskim civilistom zagotovi humanitarno pomoč, hkrati pa mora imeti Izrael možnost, da se zaščiti pred terorjem Hamasa. Ocenila je, da kakršni koli poskusi dajanja legitimnosti početju Hamasa onemogočajo napredek k miru, saj otežujejo tudi delo izraelske opozicije. 

Jadou je sicer pohvalila delo Slovenije, njeno priznanje Palestine. “To ni le simbolna gesta, ampak zelo pomembno dejanje za rešitev dveh držav.”

Novi svet ali nekoč bomo imeli Rusijo brez Putina in Izrael brez Benjamina Netanjahuja

Seveda na dogodku takšnega formata ni mogoče zaobiti vojne v Ukrajini. Ta se vleče in utrujenost od vojne je prisotna, kar je potrdil tudi Golob na vprašanje, ali čuti to utrujenost od vojne, ko se srečuje s kolegi iz tujine. A kot je dejal slovenski premier, mu ni treba iti prav daleč, saj se to denimo vidi tudi že v Ljubljani. “Mislim, da je povsod okoli nas, gre pa tudi za vpliv ruske propagande, ki je povsod. Videli smo jo v akciji med evropskimi volitvami, pa tudi že prej. Bitka za resnico je v teku.” Opozoril je, da ruski režim ne tepta le Ukrajine, ampak tudi lastno ljudstvo, zato je treba biti pozoren in “nikoli zaspati”. 

Izpostavil pa je tudi delo tistih, ki se pri tem spopadajo s še večjo nevarnostjo, ker se doma zoperstavljajo nevarnemu režimu. Ob tem se je obrnil k vdovi ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega, Juliji, ki je bila gostja foruma in tudi prejemnica posebne nagrade. Potrdil je, da je bilo, ko je šlo za izmenjavo talcev, govora tudi o Navalnem. “Res mi je bilo žal, da smo bili tako blizu, da bi izvlekli Navalnega. Vendar to, da je bil vključen v to izmenjavo, je bila morda tudi njegova smrtna obsodba.”

“Nerazumljiv svet je to, opravka imamo z nepredvidljivimi ljudmi, ki nimajo dobrih namenov. Zato izražam globoko hvaležnost do tistih, ki delujejo od znotraj. Ne samo v Rusiji, tudi v Izraelu. Vem, da je to danes kontroverzna tema, ampak vedno, ko gre opozicija proti režimu, ki krši mednarodno pravo, jo moramo podpreti. In zato želim čestitati tudi vsem v Izraelu, ki si prizadevajo za mir in Netanjahuja pozivajo k odstopu. To je edini način, da gremo naprej,” je še poudaril Golob. 

Nekoč bomo torej imeli svet brez Putina in Netanjahuja. A vprašanje je, kako pridemo do tja. Navalna je voditelje “obtožila”, da nimajo strategije. Nekaj, na kar je še pred forumom opozarjal Gari Kasparov, nekdanji ruski šahovski velemojster, politični aktivist in pisatelj, ki je prav tako prišel na Bled. “Danes ima svobodni svet odločilno vojaško in gospodarsko prednost, nima pa politične volje, da to uporabi. Ne trpi zaradi geopolitičnih ovir za delovanje, ampak za boleznijo pomanjkanja volje.” (…) Putin čuti te slabosti in jih izkorišča. Razume igranje na delitve znotraj svobodnega sveta. (…) Leta šibkosti – od Obame do Trumpa in Bidna – so dovolila nadaljevanje krhanja demokracije po vsem svetu. (…) Putin ima načrt, Kitajska ima načrt, islamski radikalci imajo načrt. Mi pa nimamo načrta. Vsaj še ne.”

“Moj mož, ki ga je pred pol leta ubil Putin, je vedno govoril – nikoli ne izgubi oči izpred velike slike. Imel je edinstveno zmožnost videnja velike slike, ustvarjanja vizije prihodnosti. Prav tako je znal to predstaviti na razumljiv način in navdihniti druge s svojimi idejami. V mislih je imel lepo vizijo Rusije – demokratične, mirne, evropsko usmerjene države, ki bi brez dvoma uspešno nasledila Putinov režim. A kako pridemo do takšne države? Od kod bo prišla? Rada bi vam zastavila preprosto vprašanje – kakšna je evropska strategija za Rusijo? Ne govorim o trenutnih sankcijah, regulaciji, omejitvah in podobnem. Zanima me strategija. Kakšna je? Jo je mogoče strniti v tri ali štiri stavke?” pa se je vprašala Navalna. 

Odgovorila si je kar sama: “Zdi se mi, da trenutno takšna strategija ne obstaja. In mislim, da je to velik problem.”