Borisav Bora Dorđević se je rodil 1. novembra leta 1952 v Čačku, oče Dragoljub je bil strojnik, mama Nerandža pa profesorica srbščine. Sprva je kolebal med glasbo in risanjem, saj je v mladih letih na razstavi v Novem Sadu dobil nagrado za kolaže. Po osnovni šoli je želel iti na srednjo slikarsko šolo v Zagrebu, a mu starši tega niso dovolili, zato se je vpisal na gimnazijo.
Pri trinajstih je ustanovil prvo skupino Hermelini, ki je ustvarjala glasbo pod vplivom zagrebške zasedbe Roboti. Bora je sprva igral baskitaro, ki se je zdel bolj postranski instrument, čeprav ga je prvenstveno zanimalo petje. Dve leti kasneje je prešel na ritem kitaro, ta čas pa je začel tudi pisati pesmi, druga pesem, ki jo je kdaj koli napisal, Moje tuge, je potem posnela zasedba Suncokret. Nato se je selili po zasedbah kot so Vesnici ljubavi, Safiri, Dečaci sa Morave, Čaćanski plemići in PORS (Poslednji ostatak romatičnog sveta).
V mladih letih je prišel tudi v prve težave, sploh z vlomi po hišah, s katerimi so financirali instrumente, po treh letih so jih zalotili in jih proglasili za mladoletne prestopnike. Bora je teden dni preživel v preiskovalnem zaporu, posledično pa je so ga vrgli tudi z gimanzije. Izpustili so ga pod posebnimi pogoji, zaradi sramote, ki se je zgodila v malem Čaćku, pa so se je družina potem preselila v Beograd, kjer se je vpisal v strogo 5. gimnazijo, kjer je dobival petice, a ko je zgodba iz Ćaćka prišla do Beograda, je začel dobivati trojke. Do mature je bil vzoren učenec, potem pa mu je, ko je dejal, “počil film”, saj je doživel “osvoboditev”, ko je odšel na avdicijo za rock muzikal Jesus Christ Superstar, ki so ga pripravljali v Ateljeju 212. Dobil je vlogo apostola in je pel v zboru. Spoznal je številne igralce, tudi Dragana Nikolića ter zaigral v še nekaj predstavah.
V začetku 70. let je osnoval akustično skupino Zajedno, s katero je naredil glasbo za predstavo Bonton, ki so jo izvajali v živo na odru, skušal se je vpisati na igralstvo na Akademijo, a ga niso sprejeli, prvi singl Zajedo (Vizija / Goro moja) pa jim je prinesel solidno popularnost. Tisti čas je Bora delal tudi za oddajo Veče uz radio na prvem programu Radia Beograd, pisal glasbene reportaže, tudi za revijo Džuboks, ter snemal reklame in džingle za radijske oddaje. Skupino Zajedno je zapustil leta 1974 in že naslednje leto ustanovil zasedbo Suncokret, ki je bila folkrokovsko usmerjena, skupaj z njegovimi humornimi besedili in večglasnim petjem. Z njimi se je besno razšel leta 1978 , ko niso sprejeli njegove pesmi Lutka sa naslovne strane. Potem je postal član zasedbe Rani mraz, kjer sta sodelovala z Đorđom Balaševićem, ki se je prav tako skregal s skupino Žetva, oba pa sta izjavila, da “rani mraz lahko uniči vsako žetev in sončnice” (sončnica = suncokret op. a.) Konec leta 1978 je Bora z zasedbo v beograjskem Domu omladine že igral prve pesmi, ki so potem nakazovale prvo fazo Riblje čorbe, Đole pa je zabaval občinstvo s 15-minutnimi izvedbami nekaterih svojih pesmi. Posneli so himno generacij Računajte na nas, na B strani singla pa je bila skladba Strašan žulj, posvečena delovnim brigadam. Đole je posnel tudi singel Oprosti mi Katrin in Život je more, Bora pa je Rani mraz zapustil po 45 dneh.
FOTO: Miro Majcen
Ime po beograjskem slengovskem izrazu za menstruacijo
V Beogradu je Bora nato okoli sebe zbral člane poznane zasedbe SOS, Riblja čorba pa je nastala v beograjski restavraciji Šumatovac 15. avgusta leta 1978, čeprav naj bi se sprva imenovala Bora i ratnici, a so se odločil za Riblja čorba, po beograjskem slengu za menstruacijo, kar je tudi slikovito predstavljalo neposredno liričnost zasedbe, v kateri je bil Bora glavni avtor in pevec, ki je poprijel tudi za akustično kitaro. Skupina je bila naslednji logični korak na njegovi glasbeni poti, hkrati pa je imel na zalogi dovolj pesmi, da nadaljujejo povsem rokersko, hkrati pa besedilno provokativno, kar ni prav nič več dišalo po akustiki, folku ali njegovih gledališko-umetniških koreninah.
Prvi koncert so imeli 8. septembra 1978 v Elemirju v Vojvodini, nato pa so sledili večji koncerti. Nove oboževalce so pridobili med drugim v subotiški športni dvorani, na dobrodelnem koncertu v Sarajevu in na novosadskem Boom festivalu, decembra istega leta. 22. decembra so objavili prvi singel Lutka sa naslovne strane, Bora se je osredotočil samo na petje, razmišljal celo o klaviaturistu, a se potem odločil za še enega kitarista, kar je postal Momčilo Bajagić Bajaga, ki je prej z Rajkom Kojićem igral v skupini Glogov kolac.
V novi postavi so imeli premierni nastop 7. januarja 1979 v Jarkovcu, koncert pa je trajal kar tri ure, najprej so igrali tuje priredbe, Bora in Bajaga pa sta prišla na oder potem, ko so igrali avtorske pesmi, prvi beograjski koncert je potem sledil 28. februarja v Domu omladine, ki so ga izdatno podprli tudi mediji, odigrali pa so večino materiala, ki se je znašla na prvencu Kost u grlu (1979), Bora pa je med izvajanjem Lutke na odru polomil eno od plastičnih izložbenih lutk. Mladina jih je takoj sprejela za svoje, nato so odšli na turnejo po Makedoniji, kakih dvajset nastopov, a je bila finančni polom. Za povrhu se je Bajaga v šoli zlagal, da je odšel na operacijo slepiča, da je imel potem težave, ko se je skupina pojavila na naslovnici Politikinega zabavnika, skupaj z reportažo s turneje. Vseeno pa so mu zadevo oprostili, da potem v šoli ni imel pretiranih težav.
Drugi singel Rock’n’roll za kućni savet je izšel 19. marca 1979, Bora pa je odšel na služenje vojanškega roka v Doboj, basist Miša Aleksič pa v Koprivnico, tako da sta odzive na prvenec, ki so ga posneli junija in julija, spremljala od daleč. Album je produciral Enzo Lesić, pod pesmi pa so se podpisali Bora, Miša in Rajko Kojić. Pesmi so večinoma o vsakdanjih tegobah, nekaj težav pa so imeli s pesmijo Mirno spavaj, kjer je verz “popij svoja pomirjevala”, kar je asociiralo na droge, zaradi česar so prestavili izid plošče, prvi del naklade je imel izvirno besedilo, danes pa ti izvodi veljajo za rariteto. Plošča je navdušila rock privržence, menda pa so jo že prvi dan prodali 12 tisoč izvodov, končna naklada pa se je ustavila pri desetkratniku te cifre. Boro so v glasbenih revijah hitro proglasili za rock osebnost leta, njihov hard rock izraz z blues elementi pa ni nikogar motil, čeprav so na vrata trkali punk in novi val.
Drugi album Pokvarena mašta i prljave strasti so snemali do polovice februarja 1981 znova z Lesićem, Bajaga pa je šefa Boro presenetil, ko je ta iz vojske poslal besedila za pesmi Nemoj srećo, nemoj danas, Evo ti za taksi, Dva dinara druže, da ko je prišel domov, so ga že čakale gotove pesmi. Producentu je Bora namesto honorarja ponudil odstotke od prodaje, a se je Lesić raje odločil za honorar. Ko je album konec leta 1981 dosegel naklado 200 tisoč primerkov, mu je Đorđević podaril steklenico viskija in se mu zahvalil, da mu je prihranil goro denarja.
Še istega leta so pohiteli s tretjim albumom Mrtva priproda, ki jo je produciral John McCoy, basist zasedbe Gillan, na njej pa so hiti Volim, volim, žene, Pekar, lekar, apotekar ter Neću da ispadnem životinja. Samo prve tri tedne so albuma prodali 100 tisoč izvodov, kar je bila najhitreje prodajana plošča v takratni Jugoslaviji, naklada pa se je ustavila pri neverjetnih 450 tisoč kosih. Zaradi neverjetne popularnosti, postali so namreč največja rock zasedba na Balkanu, so bile vstopnice za njihove koncerte povsod razgrabljene, kar so izkoristili številni organizatorji, ki so jih dostikrat prodali veliko preveč, kot je bila dejanska kapaciteta dvoran. Zato je prihajalo do različnih težav, v Celju so morali celo prekiniti koncert, ker so bili dežurni gasilci preveč nasilni do razigrane publike, prah so dvigali s pesmijo Na Zapadu ništa novo, Bora pa je moral pisati izjave, da bo pesem izvedel “na lastno odgovornost” in podobno.
Koncertni album U ime naroda so posneli aprila leta 1982, ko so štiri večere zaporedoma nastopili v beograjski dvorani Pionir, 25. maja pa so dobili Majsko nagrado Zveze socialistične mladine, češ, da “pojejo o življenju in težavah mladine, kateri so postali idoli.” Album so posneli brez naknadne obdelave, prodali so ga v 120 tisoč izvodih, kar je postala najbolje prodajana koncertna plošča v tedanji rock zgodovini. Nekdaj dni kasneje so odigrali koncert na Trgu Marxa in Engelsa v znak solidarnosti z borbo naroda v Palestini.
Že konec leta 1982 so izdali naslednjo ploščo Buvlja pijaca, ki jo je znova produciral McCoy, miks pa so naredili v Londonu, pri albumu je sodeloval tudi klaviaturist Kornelije Kovač. Na njej je tudi Bajagina Baby, I Don’t Wanna Cry, mnogi pa se bodo spomnili tudi ljubezensko-ironične Draga, ne budi peder ali Dobro jutro. Spet vrhunska naklada 250 tisoč izvodov, Boro pa so bralke revije Bazar izbrale za idealnega moškega. Leta 1983 so pričeli s turnejo po Hrvaški, ki jo je, zanimivo, organizirala tamkajšnja zveza borcev, in sicer z velikim koncertom na zagrebškem Sejmišču, kamor se je po poldrugem desetletju spet vrnil rock. Koncert so na veliko reklamirali, tudi s trosenjem letakov z letali, poimenovali so ga “kruha in iger”, Bora pa je s prijateljem stavil, da če se ne bo prodalo vsaj deset tisoč vstopnic, si bo pobril glavo. Prodali so jih samo osem tisoč, zato je obljubo tudi izpolnil. Proti koncu leta 1983 so imeli tri koncerte v Bolgariji v okviru gibanja Balkan, območje brez atomskega orožja.
Bajaga je v tistem času pripravljal prvi samostojni album Pozitivna geografija, hkrati pa je pisal pesmi tudi za matično skupino, ki je snemala album Večeras vas zabavljaju muzičari, koji piju. Ker jim založba PGP RTB ni želela financirati snemanja v Londonu, so prešli k zagrebškem Jugotonu, ploščo pa je produciral Kovač v Ljubljani. Po izidu plošče so jim cenzurirali tri pesmi, album pa označili kot šund, zaradi česar je poskočila tudi prodajna cena, problematični pa sta bili pesmi Mangupi vam kvare dete in Besni psi. Sploh slednja je povzročila mednarodni škandal, saj so besedilo “Grčki šverceri, arapski studenti, negativni elementi, maloletni delikventi i besni psi” veleposlaništva treh arabskih držav in Zaira vložila protestno noto in se pritoževala, da je Bora tuje študente izenačil s steklimi psi.
Ko je Bajaga izdal samostojni prvenec so se pojavile nove želje po koncertih, čeprav ni imel namena graditi lastne kariere. Bora pa je članom skupine povedal, da je dobil ponudbo, da bi za deset tisoč dolarjev po članu lahko igrali v nekem hotelu v Solunu za mesec dni poletnega igranja. Bajaga se je ravno odpravljal na dopust na Mljet, imel je domenjeno tudi nastopanje z Instruktori na delovnih akcijah, zato mu je dejal, da se mu zdi neumno, da bi Čorba igrala po hotelskih terasah. S tem se je strinjal tudi Rajko, oba pa sta kmalu postala nekdanja člana, kar je dvignilo veliko prahu v medijih. Bajaga je dejstvo, da ni več v skupini, izvedel preko časopisa, ko se je z Mljeta vrnil v Dubrovnik.
Bora je leta 1984 celo sodeloval z Goranom Bregovičem, in sicer na istoimenski plošči Bijelo Dugme (1984), čeprav sta do tedaj veljala za velika rivala. Sledil je album Istina (1985), ko jim je založba Jugoton zavrnila objavo štirih pesmi, zaradi česar se je skupina vrnila k PGP-RTB, ki je zavrnila snemanje samo ene pesmi, Snage opozicije, ki ni bila uradno objavljena do izdaje kompilacijskega albuma Treći srpski ustanak leta 1997.
Leta 1986 je sledila plošča Osmi nervni slom, s katerega sta znani pesmi Amsterdam in Nemoj da ideš mojom ulicom. Februarja 1987 so izdali deveti album Ujed za dušu, na katerem je ob karibski malodiji v pesmi Član mafije “obdelal” takratno Zvezo komunistov. V naslednjih letih in desetletjih so sledili albumi Priča o ljubavi obično ugnjavi (1988), Koza nostra (1990), Labudova pesma (1992), Zbogom, Srbijo (1993), Ostalo je ćutanje (1996), Nojeva barka (1999), Pišanje uz vetar (2001), Ovde (2003), Trilogija (2007), Minut sa njom (2009), Uzbuna! (2012) in Da tebe nije (2019).
Po razpadu Jugoslavije in vojnah na ozemlju nekdanje države je bil močan udarec za skupino Đorđevićeva podpora srbskemu nacionalizmu in hkratno nasprotovanje režimu Slobodana Miloševića. Dejstvo pa je, da so albumi iz zadnjih treh desetletij in pol doživeli precej manjši uspeh in priljubljenost kot plošče do konca osemdesetih.
FOTO: Miro Majcen
Bora se je vsaj zadnje četrt stoletja v slovenskih medijih opravičeval za pesmico o “dunajskih kočijažih”, da je s Slovenci sklenil premirje pa priča tudi dejstvo, da je več kot desetletje živel pri nas in bil tudi poročen s Slovenko. Številni Slovenci mu niso nikoli odpustili, saj so njegove izjave odmevale v širšem prostoru, zaradi velikega odpora, predvsem desničarjev, pa je v Sloveniji po daljšem premoru koncertiral šele 25. marca, leta 2002, v ljubljanski Hali Tivoli.
Mojster Bora tudi pesnik
Đorđević je že leta 1985 izdal svojo prvo knjigo pesmi Ravnodušan prema plaču, ki so jo hitro prodali v deset tisoč izvodih, zato je dve leti zatem ponudil svojo drugo knjigo Hej, Sloveni in leta 1988 postal član Društva književnikov Srbije (UKS). Kot priča legenda, je Bora prošnjo za članstvo napisal na namizni prtiček, kar je bilo vse prej kot všeč nekaterim članom omenjenega društva. Med njegovimi knjižnimi deli so še Prvih deset godina je najteže, Neću, Psihopata i lopata, Srbi bez muke, Brebusi, Šta je pesnik hteo da kaže, Debela tragedija in Pusto ostrvo, za katerega je leta 2018 prejel Andrićevo nagrado.
