Cena globalnega kaosa: inflacija, pomanjkanje in paket v treh dneh

Se spomnite časov, ko je primanjkovalo toaletnega papirja, zaščitnih mask, razkužil, računalniških čipov, več prehranskih artiklov …? Takrat je za glavnega krivca veljala pandemija covida, a leta po začetku pandemije postajajo pomanjkanja proizvodov in storitev vse pogostejša, ker se je izkazalo, da vse skupaj ni le posledica globalne zdravstvene krize, ampak tudi vojn, trgovinskih sankcij, okvar programske opreme in naravnih nesreč. 

Globalne dobavne verige so pač izjemno ranljive zaradi zapletenih mednarodnih povezav – in to bodo morali pri oblikovanju prihodnjih politik upoštevati tudi odločevalci. 

Danes postaja geopolitika glavni izziv za dobavne verige. V zadnjih treh letih je bila večina logističnih izzivov povezana z vojaškimi konflikti in politično nestabilnostjo, vključno z vojno v Ukrajini, krizo v Rdečem morju, vojno med Izraelom in Hamasom ter potencialno krizo med Kitajsko in Tajvanom.

Napadi Hutijevcev na tovorne ladje v Rdečem morju so zmotili plovbo skozi Sueški prekop, ki predstavlja 10–15 odstotkov svetovne trgovine. Ladje so bile prisiljene pluti okoli Rta dobrega upanja v Afriki, kar lahko pot podaljša za 10–15 dni in poveča stroške goriva za 40 odstotkov.

Hutijci, šiitska uporniška skupina iz Jemna, ki uživa podporo Irana, napadajo ladje kot del širšega konflikta v regiji, predvsem zaradi strateških in političnih razlogov, povezanih z vojno v Jemnu in Gazi. 

Vojna med Izraelom in Hamasom je močno vplivala na delovanje pomembnih pristanišč v regiji MENA, kot sta Ashdod in Haifa v Izraelu ter Rafa in Gaza na palestinskih ozemljih. 

Pokazalo pa se je tudi, kako velika težava lahko nastane, ko istočasno deluje več dejavnikov. Ko so se začele preusmeritve v Rdečem morju, se je hkrati pojavilo še veliko težav v Panamskem prekopu, ki so bile posledica dolgotrajne suše. Kombinacija teh dejavnikov je povzročila brezprecedentno in hitro rast svetovnih stroškov pomorskega prevoza.

Medtem potencialna kriza med Kitajsko in Tajvanom predstavlja grožnjo plovbi skozi Tajvansko ožino, ki je pomembna za globalno trgovino, saj skozi njo prečka skoraj polovica svetovne flote kontejnerskih ladij.

Tudi vojna v Ukrajini je zmotila dobavne verige. Na začetku vojne so ruske vojaške sile blokirale ladijski promet v Črnem morju, zaradi česar 100 ladij ni moglo zapustiti ukrajinskih pristanišč, izpostavlja ukrajinski think thank GMK. Ukrajina tako po morju ni mogla letno izvoziti vsaj za 120 milijonov ton blaga.

Na drugi strani so sankcije EU preoblikovale globalne dobavne verige surove nafte in naftnih derivatov. Evropska komisija je 5. 12. 2022 prepovedala uvoz surove nafte iz Rusije po morju. Posledično sta Kitajska in Indija postali glavni potrošnici ruske surove nafte: od 5. decembra 2022 do konca aprila 2024 sta kupili 48 oziroma 35 odstotkov izvoza ruske surove nafte. Hkrati so ZDA postale največji dobavitelj nafte za Evropo. EU je prav tako povečala uvoz nafte iz Savdske Arabije, Norveške, Brazilije, Iraka in Angole, še ugotavlja GMK.

Prav težave v dobavnih verigah so bile glavni dejavnik inflacijske spirale, ki je junija 2022 povzročila inflacijo na ravni, kakršne nismo videli že desetletja. Zamude v proizvodnji in ozka grla v ladijskem prometu so pripeljale do pomanjkanja izdelkov. Ko je povpraševanje preseglo ponudbo, so cene strmo narasle. Vendar pa se je stanje v zadnjih dveh letih postopoma izboljšalo. Danes večina gospodarskih sektorjev beleži le omejene motnje v dobavnih verigah, kar pripomore k zmanjšanju inflacijskih pritiskov.

Vendar pa ne gre misliti, da je težav konec. Po navedbah logističnega giganta A.P. Moller-Maersk mesece po začetku težav v Rdečem morju vplivi na pomorski prevoz in globalne dobavne verige še naprej naraščajo.

Kot pojasnjuje Maersk, zaradi preusmerjanja ladij okoli Rta dobrega upanja prihaja do občutnega podaljšanja časa prevoza in povečanja operativnih stroškov. Te motnje so povzročile spremembe v storitvah in premike v obsegu, kar obremenjuje infrastrukturo in vodi do zastojev v pristaniščih, zamud ter pomanjkanja zmogljivosti in opreme. Kljub tem izzivom povpraševanje po kontejnerskem ladijskem prevozu ostaja močno.

Po njihovih podatkih je pred začetkom napadov konec leta 2023 prek Sueškega prekopa potekalo 12 odstotkov svetovne trgovine. Nedavni podatki pa kažejo, da se je število ladij, ki prečkajo kanal, zmanjšalo za 66 odstotkov. 

Časovnica za ublažitev teh motenj in vrnitev v “normalno stanje” ostaja negotova. “Ta kriza poudarja nujnost krepitve odpornosti dobavnih verig in ladjarje poziva k ponovnemu pregledu strategij za obvladovanje tveganj,” so prepričani.

Kljub temu da morajo dobavne verige torej graditi odpornost, pa ostaja vprašanje, ali so korporacije in njihovi vlagatelji pripravljeni vložiti potrebna sredstva za te izboljšave, izpostavljajo analitiki S&P Global. Podjetja morda zmanjšujejo zaloge in omejujejo diverzifikacijo dobaviteljev zaradi upadajočih operativnih marž in višjih obrestnih mer. Toda kljub obilici tehnologije za podporo odpornosti dobavnih verig mnoga podjetja iščejo kratkoročne donose na naložbe. 

Po njihovem sicer trenutne strategije odpornosti vključujejo večjo vključenost sindikatov, geografsko diverzifikacijo za zmanjšanje operativnih tveganj, tesno spremljanje okoljskih dejavnikov, vračanje proizvodnje v domače okolje in izboljšano sodelovanje z dobavitelji za obvladovanje tarifnih in geopolitičnih tveganj.

Toda družbe so še v začetnih fazah uvajanja politik in programov za zmanjšanje tveganj, ugotavlja njihova podrobna analiza.  

Prav tako pa podjetja sama težave ne morejo rešiti. Odpornost dobavnih verig pogosto zajema cel svet, pri čemer se lahko eno veliko podjetje zanaša na stotine ali celo tisoče dobaviteljev, zaradi česar je upravljanje tveganj na vseh ravneh velik izziv. Ob tem je pandemija covida povzročila povečanje predpisov o skrbnem pregledu dobavnih verig, s poudarkom na zaščiti delavskih pravic in zmanjševanju okoljskih vplivov. 

Med sektorji, ki najbolj prepoznavajo pomen dobavnih verig kot ključnega vprašanja, sicer izstopajo hrana, pijača in tobak (22,1 odstotka), distribucija in maloprodaja osnovnih potrošniških dobrin (21,5 odstotka), distribucija potrošniških diskrecijskih dobrin in maloprodaja (16,4 odstotka), trajne potrošniške dobrine in oblačila (16,2 odstotka), gospodinjski in osebni izdelki (15,4 odstotka), strojna oprema za tehnologijo (14,0 odstotka) ter polprevodniki in oprema za polprevodnike (14,0 odstotka). 

Kljub izzivom pa se dejavnost v dobavnih verigah ponovno povečuje, delno zaradi rasti v dobavnih verigah elektronike, pri čemer S&P Global Market Intelligence napoveduje, da se bo svetovna trgovina leta 2024 povečala za 1,8 odstotka na letni ravni.

Čeprav so potrošniki tisti, ki na koncu tako ali drugače plačajo motnje v dobavni verigi, pa strokovnjaki opozarjajo, da so prav potrošniki tisti, ki dobavno verigo s svojimi navadami tudi močno spreminjajo. 

Pandemija je postavila nov precedens za hitro dostavo. Ko so se fizične trgovine zaprle, se je ogromno število kupcev preselilo na splet, kjer so ostali tudi po koncu omejitev.

Danes povprečni kupec smatra, da je dostava v manj kot 3,1 dneva “hitra dostava”, mnogi pa pričakujejo, da bo naročilo dostavljeno v dveh dneh in to z brezplačno dostavo, ugotavlja analiza Shopify. To je povzročilo velik pritisk na trgovce, ki se soočajo z naraščajočimi stroški, medtem ko poskušajo ohraniti zvestobo strank in njihovo zadovoljstvo.

Na drugi strani pa se prav logistika sooča z velikimi kadrovskimi težavami. Drastično povečanje potreb po e-trgovini in pošiljanju je povzročilo razcvet te industrije, pri čemer številna podjetja težko sledijo povpraševanju. Težava je tako pomanjkanje voznikov tovornjakov, kot skladiščnega osebja in upravljavcev dobavnih verig.

Zato se veliko govori o avtomatizaciji in umetni inteligenci v dobavnih verigah. Ta hitra digitalizacija nečesa, kar je bilo prej zelo ponavljajoče in ročno, je podjetjem pomagala povečati hitrost in prilagodljivost, vendar ima tudi slabosti.

Študija APQC je pokazala, da se je 52 odstotkov vprašanih soočalo s težavami pri uvajanju in implementaciji novih tehnologij. Če vodje dobavnih verig ne najdejo optimalnih načinov za integracijo avtomatizacijske tehnologije v svoje operacije, lahko to privede do motenj in novih ranljivosti dobavne verige, opozarjajo. Ko dobavne verige postanejo bolj digitalizirane in odvisne od tehnologije, ki še ni povsem obvladana, namreč postanejo bolj dovzetne za kibernetske napade. Kršitve varnosti podatkov ali motnje v IT delovanju pa lahko povzročijo znatne izgube in zamude v poslovanju.

Strokovnjaki menijo, da je povečanje zaloge še najboljša rešitev v času motenj, izpostavljajo se raznolikost ponujenih izdelkov – in pa zmanjšanje stopenj vračil v e-trgovine. To namreč postaja velika logistična, okoljska in finančna težava. 

Ko gre za nivo držav pa so dobavne verige seveda strateškega pomena. Sodelovanje, ki je namenjeno vzpostavitvi krajših in varnejših dobavnih verig za kritične minerale, naj bi se okrepilo, pri čemer pobude, kot je “friendshoring” (preselitev v prijateljska geografska območja), igrajo ključno vlogo. V regiji Azijsko-pacifiškega območja bodo ta prizadevanja spodbujena z naložbami rudarskega sektorja v zameno za dostop do kritičnih mineralov. Razvite države v Azijsko-pacifiški regiji, kot so Avstralija, Kitajska, Indija, Japonska in Južna Koreja, bodo vse bolj iskale dostop do teh mineralov s financiranjem rudarjenja in infrastrukture za predelavo v tujini. Ta pristop se sklada s strategijami držav, ki so bogate z viri, kot so Indonezija, Malezija in Mongolija, in ki si prizadevajo izboljšati svoje zmogljivosti za predelavo ter izboljšati dodano vrednost.

Pobude za friendshoring bodo olajšale sklenitev komercialnih dogovorov in tujih naložb prek bilateralnih partnerstev med podobno mislečimi regionalnimi partnerji ter manjših sodelovanj, kot sta Minerals Security Partnership in Quad. To sodelovanje bo vključevalo tudi komercialne interese, vključno z javno-zasebnimi in zasebno-zasebnimi naložbami ter dogovori na različnih stopnjah dobavne verige kritičnih mineralov, navaja S&P Global. 

Države, bogate z viri, se medtem bodo verjetno zanašale na nacionalistične politike, da bi izkoristile konkurenco za dostop do kritičnih mineralov, menijo – kar bi lahko povečalo regulativno negotovost.

Kljub tem prizadevanjem pa bodo pobude za friendshoring in preselitev v domače okolje za kritične minerale verjetno težavne in drage. Razvoj zmogljivosti za predelavo zahteva velike naložbe v rudarsko tehnologijo in usposabljanje delovne sile.

Motnje v dobavnih verigah bodo najverjetneje pospešile obstoječe trende deglobalizacije. Posledično bodo izgubljene nekatere produktivne prednosti mednarodne delitve dela, kar bo vodilo do realnih izgub v blaginji, meni Thieß Petersen je višji svetovalec pri Bertelsmannovi fundaciji, specializiran za makroekonomske študije in ekonomijo, ki se pri svojem delu sredotoča se na vzroke in učinke finančnih in gospodarskih kriz ter na priložnosti in tveganja globalizacije. Da bi te izgube ohranili na minimumu, bi se morale države članice EU dogovoriti o skupnem pristopu, da bi lahko še vedno izkoristile prednosti delitve dela na ravni EU, poudarja.

Gospodarskopolitične odločitve, na primer subvencionirani razvoj proizvodnih zmogljivosti v EU za zmanjšanje odvisnosti od uvoza, bi morale biti oblikovane tako, da ne povečujejo gospodarskih razhajanj znotraj EU. V nasprotnem primeru obstaja tveganje za družbene napetosti znotraj EU, kar bi lahko oslabilo njeno sposobnost političnega delovanja, dodaja.

Takole navaja možnosti gospodarskih ukrepov za EU:

Raznolikost dobaviteljskih držav – eden od možnih odgovorov EU je razširitev nabora uvoznih držav z novimi trgovinskimi sporazumi. Z vidika nujne ekološke preobrazbe so sporazumi z državami, ki so bogate s sončno in vetrno energijo, kar je ena od možnosti za proizvodnjo obnovljivih virov energije. 

Neposredne naložbe v dobaviteljske države – pristop bi lahko bil pridobitev deležev v strateških podjetjih, da bi zagotovili varnejši dostop do njihove proizvodnje. Če to ni mogoče, je smiselno razmisliti o gradnji proizvodnih zmogljivosti v državah s cenovnimi in konkurenčnimi proizvodnimi prednostmi. Tako bi se ohranila cenovna prednost proizvodnje zunaj EU, medtem ko bi lastništvo proizvodnih obratov zagotovilo dostop do tam proizvedenih izdelkov. Ti ukrepi so še posebej učinkoviti pri motnjah v dobavnih verigah zaradi geopolitičnih razlogov. Kljub temu pa ostaja tveganje zaustavitve proizvodnje v času krize, prav tako pa ostaja odvisnost od delujočih transportnih poti med proizvodno državo in podjetji v EU.

Shranjevanje osnovnih surovin in proizvodov v EU – strateške rezerve so koristne za boljšo pripravljenost na pomanjkanje zalog iz tujine. Veliko držav, ki so odvisne od uvoza surove nafte, že ima zakonske predpise o oblikovanju ustreznih strateških rezerv. Take rezerve je mogoče ustvariti tudi za ključne vmesne proizvode, kot so polprevodniki.

Razvoj skupnih proizvodnih zmogljivosti – skrajna možnost je gradnja proizvodnih zmogljivosti v EU. Z gospodarskega vidika je ta možnost najdražja, saj zahteva vzpostavitev proizvodnih obratov in zagotovitev kadrov. Da se prepreči, da bi vseh 27 držav članic EU razvijalo lastne zmogljivosti, bi moral obstajati usklajen pristop EU. Nacionalno gradnjo proizvodnih obratov bi bilo težko izvesti učinkovito, še posebej, če so za proizvodni proces značilni visoki fiksni stroški. Kljub temu bi trenutna cenovna prednost podjetij v državah, iz katerih EU uvaža ustrezne surovine, ostala. Brez finančne podpore skoraj ni mogoče vzpostaviti proizvodnih obratov v EU. Primer tega je Zakon o čipih, ki mobilizira približno 43 milijard evrov za spodbujanje domače proizvodnje mikrovezij in s tem zmanjšanje odvisnosti od tujih dobaviteljev.