Danes 24-letni Kamničan Lovro Planko je veliki up slovenskega biatlona. S kolegoma Alexom Cisarjem in Antonom Vidmarjem so se iz mladinskih vrst uspešno prebili med člane, v tej konkurenci pa se je nekoliko izgubil Cisar, ki ga je, kot kaže, iz vrhunskega športa posrkalo v druge vode. To je vselej velika nevarnost pri mladih športnikih. Prehod, ki je v biatlonu še posebej zahteven, je v preteklosti odnesel že marsikaterega sicer izjemno nadarjenega športnika, a Vidmar in Planko sta ostala med lovci na smučeh ter veljata za nosilca prihajajoče generacije.
Pogovarjali smo se z najmlajšim izmed trojice, ki je lani naredil velik preboj tudi v članski konkurenci in se že trikrat uvrstil med najboljšo trideseterico v svetovnem pokalu ter na sprinterski tekmi v Lenzerheideju v Švici z devetim mestom dosegel tudi izid kariere. To švicarsko prizorišče mu izjemno ustreza in prav tam bo v prihajajoči sezoni tudi svetovno prvenstvo.
Nekateri Plankovi konkurenti iz mladinskih vrst že krojijo vrh svetovnega biatlona. “Predvsem od Planka in Vidmarja pričakujem korak naprej. Njuna generacija s Francozom Ericom Perrotom in Italijanom Tomassom Giacomelom se je že prebila v vrh. Želim si, da se pridružita,” je pred dnevi poudaril tudi glavni trener slovenske biatlonske reprezentance Janez Marič, ki se je na vroči stolček vrnil po dveh letih in nasledil nemškega strokovnjaka Ricca Grossa. Ta je po pretekli sezoni izgubil zaupanje vodstva zbora za biatlon.
Nadvse zanimiv in prijeten sogovornik Planko nam je v domačem Kamniku – prihaja iz Nevelj, kakšna dva kilometra od središča Kamnika, razlagal o marsičem. O težavah, s katerimi se soočajo slovenski tekmovalci v boju z bogatejšimi tujimi reprezentancami, nenadni trenerski menjavi, odnosu s sotekmovalci, spoštovanju do kapetana Jakova Faka in občudovanju slovenskih kolesarskih šampionov, na čelu s Tadejem Pogačarjem. Ter o rezervah, ki jih ima in tudi o nadvse zanimivem hobiju.
Pred dvema letoma se je odloči, da se bo popolnoma posvetil biatlonu, lani je imel najboljšo sezono svetovnega pokala.
Ste ključna leta odločitev, ko je bila nevarnost, da bi se iz športa preusmerili v druge vode, zdaj prestali? Ste zdaj stoodstotno v biatlonu?
Zagotovo. Že pred dvema letoma po mladinskem svetovnem prvenstvu v Kazahstanu sem videl, da v biatlonu naprej ne bo šlo na pol. Odločil sem se, da v biatlon vložim vse, kar imam, in mislim, da se je v lanski sezoni to kar pokazalo. Sploh v začetku sezone, ki je bil res vrhunski. Mislim, da tudi spadam med dobitnike točk, med prvo trideseterico. Upam, da redno. No, tudi kaj višje, seveda. Upam, da se je videlo, da sem začel v biatlon vlagati sto odstotkov.
Kakšne so bile te nevarnosti, kam bi vas lahko odnesla življenjska pot, če se ne bi popolnoma posvetili biatlonu? Marsikdo se na tej prelomnici odloči za študij in stabilnejšo poklicno kariero.
Da, nekatere zares odnese v študij, mene ni, čeprav zdaj načrtujem, da bi se ga lotil ob biatlonu. Mislim, da sem vseeno že dovolj zrel, da bi ju znal usklajevati bolje kot prej. Drugače bi me, če bi me že kaj odneslo, zagotovo to … V tem športu si res veliko od doma, res veliko zamudiš, tudi pozimi se dogaja veliko koncertov, stvari, ki me zelo zanimajo in bi me zagotovo lahko premamile, da bi ostal doma. Ampak mislim, da bi se tudi tega kmalu naveličal, zato sem vesel, da sem izbral to pot.
Napredek je očiten, v prvi sezoni ste bili 101. v skupnem seštevku svetovnega pokala, v drugi sezoni že 84., lani 40. Napredek je dober, a so ambicije zagotovo še veliko višje.
Seveda so, fantje iz moje generacije že dosegajo vrhunske rezultate. Denimo Eric Perrot je lani že zmagal na tekmi svetovnega pokala, Tomasso Giacomel je bil med najboljšo deseterico skupno. Ampak to so fantje, za katere mislim, da se jim lahko približam. Če bi tekmoval kot oni, bi bil zelo, zelo zadovoljen.
Nekateri tuji tekmovalci njegove generacije že posegajo po vrhu.
Najbrž jih dobro poznate že iz mladinske konkurence?
Da, Eric Perott je na olimpijskem festivalu evropske mladine v Sarajevu zmagal, ko sem bil drugi. Takrat sem bil v teku celo veliko boljši od njega, kar zdaj žal ne drži več. Ampak Francozi imajo boljše servisne pogoje. Ta razlika je kar očitna. Pred dvema letoma na evropskem prvenstvu denimo so bili fantje, ki sem jim pariral, že več kot 14 dni na svetovnem prvenstvu minuto pred menoj in težko verjamem, da so v tistih dveh tednih toliko natrenirali. Žal se smuči v našem športu zelo poznajo. Ampak mislim, da tudi na tem področju v Sloveniji delamo v pravo smer, delamo na tem, da bi se jim približali. Ko bomo enkrat pokrili to razliko, bodo tudi naši rezultati vrhunski.
Nekaj sprememb je bilo v slovenski reprezentanci, vodji servisa Anžetu Globevniku je pobegnil pomočnik Andraž Rihtaršič.
Da, to je njegov nečak, odšel je v Nemčijo, ampak mu vsi privoščimo. Fant je še mlad in tam se lahko veliko nauči. A Nemci so ga želeli tudi zaradi kakovosti, ki so jo videli v njegovem delu. Zdaj delamo tudi z italijanskim serviserjem na strukturah in upam, da bomo tudi v tem pogledu naredili korak naprej. Smuči dejansko lahko naredijo razliko med solidno in odlično tekmo.
Zaplet v meglenem Oberhofu
V prejšnji sezoni se mu je na štafetni tekmi v nemškem Oberhofu pripetila nevšečnost. Tekma je potekala v gosti megli, pri predaji so tedaj zamočili tudi kasnejši zmagovalci Norvežani, a za zaplet pri predaji slovenske štafete ni bilo krivo vreme, je priznal Planko. Ko je na predajo pritekel kapetan slovenske vrste, je lahko le gledal, kje je naslednji član Planko. Ta je nato po nekaj sekundah, ki so se vlekle kot minute, le prihitel na tekmovališče in nato slovenski štafeti pomagal do osmega mesta, a mu je še danes malce nerodno. Zakaj? Takole je pojasnil napeto dogajanje:
“Na strelišču imam zagotovo največje rezerve.”
Kje imate še prostor za izboljšave? Kaj je vaš največji neizkoriščen potencial?
Mislim, da predvsem na strelišču. Tam v prvi vrsti izgubljam preveč strelov, v drugi preveč sekund. Sem še med počasnejšimi strelci. V teku se mi zdi, da dobro napredujem. Če bomo tako delali naprej, bom na zadovoljivi ravni, strelsko pa … Dobro, tudi tu napredujem, ampak mogoče počasneje ali pa sem začel z nekoliko slabšega izhodišča. Ampak, da, na strelišču imam zagotovo največje rezerve. Ne delamo kakšnih drastičnih sprememb, delamo na tem, da količinsko veliko streljamo. Iz tega pride samozavest, in ko si enkrat samozavesten, lahko poskušaš tudi hitreje streljati.
Tudi na tem področju se je v slovenski reprezentanci zgodila sprememba, vrnil se je strelski trener Ljubo Tomažič. Glavni trener Ricco Gross, ki je zadnji dve leti skrbel tudi za strelski del, je odšel. Kako občutite to spremembo?
Zagotovo je pristop zdaj drugačen, ampak je Ljubo strokovnjak na tem področju. Zanimivo je bilo delati z Riccom, zanimivo je zdaj z Ljubom, s katerim smo delali že v preteklosti. Vesel sem, da je nazaj, čeprav ga lani, ko je za strelski del skrbel Ricco, niti nisem pogrešal. Tudi po odhodu Ricca mislim, da smo sestavili kar dobro ekipo, a ga vseeno pogrešam.
Zakaj? Kaj vse vam je prinesel Ricco Gross?
Res sva se dobro razumela, pa ne mislite, da se z Janezom (novim/starim trenerjem Maričem, op. p.) ne. Ampak nekako sem se navezal na Ricca, popolnoma sem mu zaupal. Na začetku je bilo zanimivo delati z njim, ker ga še nisem poznal, a se je v dveh letih izkazal za čudovitega trenerja. Res je bil s srcem zraven, na nas ni gledal kot na majhno ekipo, ampak na kakovosten material. Še vedno se slišiva.
Pogreša nemškega trenerja Ricca Grossa, ki se je moral od slovenske reprezentance posloviti predčasno.
Vas je torej šokiralo, ko je zveza spomladi nenadno prekinila sodelovanje z njim?
Ja, priznam. Še vedno sem upal, da se bodo stvari obrnile, ampak verjamem, da so na zvezi premislili vse možnosti in delajo s tem, kar imamo. Vseeno je ekipa strokovna. Janez, Ljubo in tudi pomočnik Boštjan (Klavžar, op. p.) so vrhunska ekipa. Mislim, da letos ne delamo na nič nižji ravni, kot smo z Riccom. Tekmovalci imamo vso podporo, ki jo potrebujemo.
Sodelovanje z Janezom Maričem je najbrž tudi malce nostalgično, kajne? Pod njegovim vodstvom ste se nenazadnje razcveteli v mladinski vrsti.
Res je, z Janezom sodelujeva res že zelo dolgo. Tudi ko je Ricco prevzel reprezentanco, Janez ni šel stran, in me res spremlja že od začetka srednje šole, kar je zdaj že dobrih sedem let. Kar nekaj sva že prestala, tudi nekaj medalj smo osvojili na mladinskih svetovnih prvenstvih. Če me kdo res pozna kot tekmovalca in tudi kot osebo, je to Janez.
Ekipa Janeza Mariča, ki je leta 2019 na svetovnem prvenstvu v Oserblieju na Slovaškem osvajala medalje.
Je to prednost ali slabost?
Kakor kdaj, kakor kdaj (smeh, op. p.). Včasih se resnično ne “šparava” v kakšnih slabih dneh, po drugi strani si vse poveva. Med nama zamera zagotovo ne traja dlje kot nekaj minut in vseeno bi rekel, da je to prednost (smeh, op. p.).
Značajsko ste nekako bolj sproščeni denimo v primerjavi z vrstnikom Antonom Vidmarjem, ki deluje bolj resen, intenziven tekmovalec. Smo dobili pravi vtis?
Zagotovo, da. Jaz sem sproščen. Morda to niti ni prav, a vedno poudarjam, da biatlon ni vse. Nenazadnje je samo šport. Res si z njim služimo kruh in vanj vlagamo ogromno truda, a je treba zraven vendarle tudi živeti sproščeno življenje. Tista zategnjenost zagotovo ni zame. Zato sem tudi na treningih večinoma tak, sproščen. Razen, ko sem lačen (smeh, op. p.). Včasih rečem kaj preveč in so ljudje jezni name, ampak se trudim biti takšen, kot sem.
S Tonijem Vidmarjem sta povsem drugačna po karakterju, a tudi dobra prijatelja.
Se s Tonijem dobro razumeta? Značajsko sta kot voda in olje.
S Tonijem sva si res različna, ampak se poznava že zelo dolgo, že iz cicibanskih vrst. Spoštujem njegov pristop k biatlonu, on pa mojega. Na tekmah se potem udariva. Zagotovo pa sva kolega.
Je med vama zdrava mera tekmovalnosti? Je kaj zbadanja?
Tekmovalnost je zagotovo prisotna, pokaže se že poleti med testiranji. Kakšnega zbadanja ni. Če ima kdo slabo tekmo, ga zagotovo ne boš zbadal, saj dobro veš, kako se počutiš, ko ti ne gre. Smo se pa lani v Hochfilznu, ko smo šli jaz, Toni in Miha (Dovžan, op. p.) skupaj s strelišča, na koncu malo pohecali. Miha je bil že čisto mrtev in sva šla s Tonijem mimo (smeh, op. p.).
Torej je nekaj tudi generacijske tekmovalnosti?
O, to pa ja, večkrat (smeh, op. p.).
To je najbrž tudi krasna motivacija, sploh glede na to, da imate v ekipi veterana Jakova Faka, najboljšega slovenskega biatlonca vseh časov.
Ja, Jaka je najstarejši, najizkušenejši, a po srcu in duši je eden mlajših. Mogoče pred kamerami izpade resen, ko smo v hotelih, je prav on najbolj za hece. Zmeraj se spomni tudi kakšne dobre potegavščine. Zagotovo je načrt nekoč premagati tudi njega. Kdaj, bomo videli. Upam, da preden konča kariero. Ali pa tudi ne, Jaka toliko daje slovenskemu biatlonu in mu vsi privoščimo, da je na vrhu. Kljub letom je še vedno tako kakovosten tekmovalec, da se na treningih včasih čudimo, od kod še vleče to moč.
Jakov Fak je velik vzornik. “Lahko ga samo spoštujemo, gledamo ter se učimo.”
Tudi on mlajše nekako draži in čaka, da ga nekdo vrže s prestola.
Večkrat preberem na družbenih omrežjih, zakaj sploh še tekmuje in naj da prostor mlajšim, a če pogledate malce bolje, mladih, ki bi lahko zasedli njegovo mesto, preprosto ni. Mislim, da je prav, da tekmuje, dokler ima željo in dokler lahko vztraja na takšni ravni. Še vedno je tekmovalec, ki lahko pride med najboljše tri in lahko ga samo spoštujemo, gledamo ter se učimo.
Imeti takšnega šampiona v ekipi je najbrž velik privilegij.
Res je, ampak je Jaka tako normalen človek, da včasih kar pozabiš, za kakšno veličino gre. Včasih se moraš kar spomniti, da ima olimpijske medalje in medalje s svetovnih prvenstev. Na treningih je predvsem prijatelj, in tudi ko potujemo po svetu, je vse prej kot tekmec. Pomeni nam ogromno, da vidimo njegovo rutino. Rad trenira zelo zgodaj, saj ima doma tri majhne deklice in hodi zgodaj spat. Zato se tudi zgodaj zbudi, pravi, da mu to ustreza.
Ko smo že pri medaljah, tudi vi jih imate nekaj, eno iz Lenzerheideja, kjer ste lani dosegli tudi svoj najboljši izid v svetovnem pokalu do zdaj. Zakaj vam to švicarsko prizorišče, ki bo pozimi gostilo tudi svetovno prvenstvo, tako zelo ustreza?
Prav v Lenzerheideju sem imel prvo mednarodno tekmo na malokalibrski puški, takrat je bil to še alpski pokal in bil sem drugi. Potem je bilo mladinsko svetovno prvenstvo, na katerem sem bil tretji, na evropskem prvenstvu tretji in še lani v svetovnem pokalu deveti. Tam sem tudi prvič in edinič do zdaj startal na tekmi s skupinskim startom. Ne vem, zakaj. Visoko je, na visoki nadmorski višini, in očitno mi to ustreza. Pa klanci na progi so zame ravno prav strmi. Ne vem, nekaj mi resnično ustreza, in upam, da bo tako tudi na svetovnem prvenstvu. Ničesar nočem napovedovati, ampak tega prvenstva se res zelo, zelo veselim. Pa Švica je tako lepa. Ko tečeš tam, so pogledi izjemni. Vsakič se veselim, ko grem tja. Všeč mi je vse, razen cen (smeh, op. p.).
Veseli se svetovnega prvenstva v Lenzerheideju v Švici. Na tem tekmovališču je že dosegel nekaj odmevnih izidov.
Ko sva prej govorila o sproščenosti, vašega tretjega mušketirja mladinske vrste, ki je v Oserblieju na MSP leta 2019 pobirala medalje, Alexa Cisarja pogrešamo v reprezentanci. Ste kaj bolj na tekočem, kaj se dogaja z vašim kolegom?
V stiku sva, ampak tako malo, da si ne bi upal reči, kaj počne. Vem, da se ukvarja z letalstvom, če se ne motim, je zdaj naredil izpit za letalo, ampak niti ne razumem, kaj napiše na Instagramu. Zagotovo mi je o tem tudi že kdaj razlagal, ampak o letalstvu tako rad govori in tako podrobno, da mu je težko slediti (smeh, op. p.). No, mislim da se je vrgel bolj v to smer, zagotovo pa ga pogrešamo tudi mi, saj je bil izjemno kakovosten tekmovalec. Žal nam je, da ga ni več v ekipi. Rekel je, da bo prišel na Pokljuko na državno prvenstvo, ki je bilo zaradi orkanskega vetra odpovedano.
No, to se navezuje na stvari, o katerih sva govorila v uvodu, kako te na življenjskih prelomnicah lahko odnese v druge vode.
Da, točno, je izjemno pameten, inteligenten, zlati maturant, zelo dobro in hitro je doštudiral fizioterapijo, ki tudi ni najlažji študij. Letalstvo ga je zanimalo že prej, knjige, ki jih je bral, so bile izjemno zahtevne, zraven pa je še treniral. Verjamem, da je moral dati biatlon malo na stran, da je lahko vse svoje interese izpolnil.
Kamničan se je v biatlonu znašel naključno, za nameček tudi ni ljubitelj mraza.
S pritiskom in zahtevami vrhunskega športa se je treba znati spopasti. Kaj vi počnete za sprostitev, kako se izklopite?
Imel sem srečo, da sem za eno sezono v ekipi še ujel Klemna Bauerja. Tisto leto sva veliko trenirala skupaj, kar nekaj dolgih kolesarskih voženj sva opravila. Zagotovo se v vseh stvareh ne strinjava, v mnogih pa se. Prav v tem, da moraš imeti način za sproščanje. Zame je ta ventil glasba, igram kitaro in izjemno rad hodim na koncerte. Morda je od korone malce manj sproščeno, saj ves čas opazujem, kje kdo kašlja, ker se kot športnik bojim okužbe, ampak dobrih koncertov preprosto ne želim izpustiti. Z glasbo se najbolj sproščam. Aprila, ko smo prosti, se za nekaj časa izklopim, kar vedo tudi na zvezi. Zdaj sva z dekletom že drugo leto zapored odšla raziskovat Španijo, obožujeva namreč flamenko. Skratka, vsi ti moji ventili so povezani z glasbo. Resnično me sprošča.
Imate kakšen specifičen glasbeni okus?
Rekel bi, da sem bolj rocker. Kar nekaj koncertov sem že videl. Pri 17 letih sem šel na Guns N’ Roses v Pariz, na Metallici sem bil, lani za moj rojstni dan so v Stožicah igrali Iron Maiden in seveda sem bil tam. Od slovenskih imam zelo rad Vlada. Res sem velik Kreslinov fen. Pa skupino Mrfy. Njih osebno poznam in jih zelo spremljam.
Ste imeli v športu morda še kakšne druge interese poleg biatlona?
Prihajam iz triatlonske družine. Mama je bila ena prvih triatlonk v Sloveniji, z očetom sta bila nato trenerja v triatlonskem klubu Trisport v Kamniku, brat je bil eden boljših triatloncev v Sloveniji. Tako so vsi pričakovali, da bom tudi jaz pristal v triatlonu, ampak sem zelo kmalu nehal trenirati, ker me je zeblo v vodi. To mi resnično ni bilo všeč, voda mi je bila katastrofalna. Potem sem se nekaj let preizkušal tudi v košarki, kjer tudi ni bilo … Ni bilo neke prihodnosti. Po nekem naključju sem potem zajadral v biatlon, in to poleti, pa so mi vsi rekli, saj boš do zime nehal, ko te bo začelo zebsti. No, zdaj, 14 let kasneje, sem še vedno tu (smeh, op. p.). Prvih nekaj let so bili vsi kar malo šokirani, ampak so ugotovili, da če me dobro oblečejo, znam marsikaj potrpeti.
“Priznam, da se vsako leto tudi veselim konca sezone, da lahko zbežim nekam, kjer je toplo.”
Zanimivo, da. Biatlonci vedno pravijo, kako komaj čakajo mraz in sneg, vi pa ste za ta pogovor predlagali, da se usedemo v kavarno, saj je zunaj malo mraz. (Dobili smo se v Kamniku na lep jesenski sončen dan, ko so se temperature spet povzpele nad 20 stopinj Celzija).
Ja, res je (smeh, op. p.). Zima mi je zelo lepa, všeč so mi tisti dnevi, ko je suh mraz, in če je še sonce, je izjemno lepo za teči. Všeč mi je tudi, ko zapade sneg in je v naravi tišina, ki je ne najdeš nikjer drugje. Priznam, da se vsako leto tudi veselim konca sezone, da lahko zbežim nekam, kjer je toplo. Vsekakor raje tekmujem v mrzlih pogojih kot v toplih, saj tista čofta resnično nikomur ne ustreza.
Ampak žal so zime vse bolj čoftaste. Se kaj pogovarjate o tem, ne le znotraj reprezentance, ampak v biatlonski karavani na splošno?
Se. Zagotovo bo s tem še večja težava v prihodnosti. Že zdaj so kakšne zime zelo slabe, kakšne še zelo dobre, so nam pa s prepovedjo fluora otežili stvari. S fluorom si lahko nekako smuči še rešil na topel dan, da se je bilo še mogoče peljati, zdaj smuči, kot pravimo, zabije zelo hitro in potem je zelo težko. A se kar rad utrudim in mi težke tekme včasih kar ustrezajo, a so zagotovo malo daljše, saj gre bolj počasi. To je res kar težava in tega se dobro zavedajo tudi v Mednarodni biatlonski zvezi, zato bodo v prihodnje zagotovo iskali prizorišča, ki imajo sneg, saj se to, da ga ne bi bilo nikjer v Evropi, za zdaj dogaja zelo, zelo redko. Ampak, ja, s tem imamo težave, alpski smučarji še toliko večje, saj ledeniki izginjajo. Res je, da sezono odpirajo zelo zgodaj, mi jo šele konec novembra, ko je v Skandinaviji že sneg. Se bomo prilagodili.
V svetovni pokal se to zimo vrača tudi Pokljuka, in to marca, ko je na tej planoti ponavadi obilica snega. Decembra je bilo s tem nemalo težav.
Ja, Pokljuka nima ene pametne deponije za sneg. Tam sicer naredimo en kup vsako leto, ampak snega ni dovolj, da bi pokrili vso progo. Lahko jo le tam, kjer imajo boljše deponije, recimo v Ruhpoldingu in na severu v Östersundu imajo ogromno, čeprav imajo tam veliko naravnega snega in so tudi temperature dovolj nizke za izdelavo umetnega. Ampak Pokljuka je v Triglavskem narodnem parku in tam ne moreš graditi hangarjev, kar je tudi prav. K sreči je Pokljuka tokrat v zadnjem trimesečju svetovnega pokala, ko bo tam skoraj zagotovo sneg, in verjamem, da bodo pogoji za tekmo odlični.
Kolesarstvo je postalo eden njegovih najljubših športov.
Nenazadje tudi deponirani sneg ne pomaga kaj dosti, če so temperature zunaj povsem pomladne, kar smo lani lahko dobro videli na svetovnem prvenstvu v Novem mestu …
Točno tako, ko enkrat pritegne fen, ne pomaga nič.
Triatlon. To pomeni, da ste domači tudi na kolesu?
Zelo. Lani sem si kupil malo boljše kolo, prej niti nisem nekaj preveč užival na kolesu. Enkrat sem tudi grdo padel, a se lani vseeno odločil za nakup malo boljšega kolesa in začel uživati. Če se le da poleti tudi kakšen trening nadomestim s kolesom, to je postal eden mojih najljubših športov. Tudi spremljam ga podrobno in sem naravnost navdušen nad našimi kolesarskimi šampioni. Letos sem srečal tudi Tadeja (Pogačarja, op. p.) na Krvavcu, sva se malo pogovarjala. Všeč mi je, kako so šampioni še vedno normalni ljudje, čeprav so najboljši na svetu.
Letos je na Krvavcu srečal Tadeja Pogačarja.
A so tudi nekakšni piflarji, če lahko ta izraz uporabimo v kar najbolj pozitivnem smislu. Pogačarjeva generacija kolesarjev domala živi v računalniku, v številkah, razdelano ima vse. Se piflarstvo pojavlja tudi v biatlonu?
V biatlonu ali teku na smučeh zelo pogrešam pametno meritev vatov. Zdi se mi, da bi to pokazalo ogromno. Na tekmi bi lahko primerjali, koliko vatov je kdo porinil, videli, kako hitro je šel, in vedeli, koliko so naredile smuči pri vsem skupaj. Na žalost tega še ni, saj je le drugače kot na kolesu, kjer pritisneš na pedala in naprava to izmeri. Tukaj imamo smuči, palice, smuči drsijo … V kolesarskem smislu sem že malce na tej piflarski strani. Takoj ko Tadej odpelje etapo, osvežim Stravo, da vidim, kdaj bo objavil številke. In gledam segmente na Stravi, spremljam klance okoli Kamnika, letos sem imel enkrat na Krvavec celo prvi čas, ampak samo za kakšnih 12 ur, ker je šla naslednji dan gor dirka Po Sloveniji in so me takoj izrinili na 35. mesto. (smeh, op. p). Ja, to pogrešam v biatlonu, želim si, da bi bil bolj piflarski, ampak številk, ki bi jih lahko spremljali, ni. Razen sekund na strelišču. Te merimo.
Se kaj nakazuje? Tehnologija vdira v vse športe, prihaja tudi v biatlon?
Ne vem. Nisem še zasledil česa takšnega. Nisem niti prepričan, da v ekipah, ki bi si kaj takšnega lahko privoščile, sploh obstaja zanimanje. Mogoče bi pokazalo kakšne stvari, ki jih raje ne bi vedeli. No, skratka, nisem še zasledil, da bi bil kdo že tako blizu, da bi lahko tovrstno inovacijo ali tehnologijo tudi komercializirali ter bi bila uporabna in dostopna. Upam, da bo, trening bi se lahko dobro razvil s pomočjo teh znanj. Kolesarji denimo vozijo le še na vate, vsi so usmerjeni v tisti računalnik, to je to.
In zelo pozorni so na to, kaj jesti in predvsem kdaj. To je postala cela znanost. Se s tem ukvarjate tudi v biatlonu?
Vseeno toliko treniramo, da je fino predvsem, da poješ čim več in nadomestiš tisto, kar si izgubil. Vedno iščemo, kaj ti ustreza in kaj ne, katere stvari lahko poješ več in katere ne, da na zdrav način nadomestiš izgubo. Je pa to težko, vsako sezono kakšno kilo izgubim čez zimo. Se pa stvari razvijajo, letos delamo z zdravnikom, ki nam pregleduje kri pred, med in po pripravah. Zdaj smo bili na višinskih pripravah na Passu Lavazeju. Tudi mi delamo v to smer.
“Vsako sezono kakšno kilo izgubim čez zimo.”
Ogljikovi hidrati, ketoni in tako dalje. Na tej ravni še niste?
Ne, na tej, kot so kolesarji, še ne. Tudi proračuna nimamo takšnega, da bi to lahko raziskovali, to počnejo na Fakulteti za šport v Ljubljani, in ko bodo kaj dognali, bomo to zelo hitro izvedeli tudi mi. Dobro sodelujemo z doktorjem Milićem, znanje in kakšni morebitni produkti nam bodo zato hitro na voljo.
Na Fakulteti za šport redno opravljate testiranja na stezi z nagibom …
Ja, to je dobro, da čez sezono vidimo, ali napredujemo. Lani smo imeli štiri testiranja, letos tri in je dobro videti napredek. Ga primerjati s prejšnjo sezono, da vidiš, ali prav treniraš, katere cone ti manjkajo in tako naprej. To so zelo uporabne stvari.
Ima zelo zanimiv hobi.
Na spletni strani IBU imate v profilu med hobiji napisano pletenje.
Nisem si misli, da kdo to sploh bere (smeh, op. p.). Ampak, da, res je.
Povejte nam kaj več o tem.
Zdaj že zelo dolgo nisem štrikal, znam pa, ampak samo nogavice. Nekateri znajo vse drugo, nogavic pa ne. Moja mati, denimo, zna zelo dobro plesti in kvačkati, ampak pravi, da se nogavic ne loti kar tako. Jaz pa sem se lotil prav nogavic. To znam. To je imeniten hobi, zraven lahko gledaš filme in imaš na koncu nekaj od tega.
Kje ste se naučili?
Tam, kjer se mi naučimo vsega. Na YouTubu (smeh, op. p.)! To je zdaj šola za vse. Kar se hočeš novega naučiti, najdeš tam. Tudi kitare sem se naučil na YouTubu. Čeprav moj ati igra kitaro in jih ima veliko, doma imamo sobo samo za kitare. Skupaj sva tudi igrala, a me nikoli ni zares učil, to sem se z YouTuba. Tam bi se znal v prihodnosti še kaj naučiti.
Ima tudi v reprezentanci kdo kaj koristi od tega vašega znanja pletenja? Ste kolege že opremili z nogavicami?
Za zdaj sem samo domače, morda še komu spletem kakšne. Dobre nogavice so vredne veliko, sploh nam, zimskim športnikom, in sploh nekaterim, ki ne maramo mraza (smeh, op p.). Res že dolgo nisem pletel, ampak še znam in me veseli. Letos poleti sem razmišljal, da bi si naredil nov par nogavic, ampak to vzame kar nekaj časa in se moraš lotiti. Tisto za profil na IBU sem sicer napisal malce v šali, ampak sem tedaj res veliko pletel. Rad imam tudi sestavljanke, te “picajzlaste” dejavnosti te resnično odpeljejo v svoj svet, se osredotočiš in pozabiš na vse. Tudi kitara je nenazadnje takšna, da zahteva vso pozornost in kar padeš notri.
Igrate tudi v kakšni skupini?
Ne, za to nimam časa. Morda enkrat kasneje. Sem že razmišljal, da bi imel ansambel. Hodil sem tudi v glasbeno šolo in se sedem let učil diatonične harmonike, ampak je že tako dolgo nisem igral, da bi potreboval res veliko vaje, da bi spet padel notri. Zdaj več igram kitaro, začel sem, ker mi je bila na voljo doma. V vsakem kotu je bila kakšna. In malo se mi je spremenil okus za glasbo, v osnovni šoli sem poslušal kar nekaj glasbe na harmoniko, zdaj sploh ne več, sem popolnoma v rokerskih vodah.
Preberite še:
