Najbolj ji ustreza petje balad.
Kdo je Monika Avsenik?
Osemindvajsetletna pevka z Gorenjske, ki prihaja iz ene najbolj prepoznavnih glasbenih družin v Sloveniji. Vnukinja Slavka Avsenika ni uspešna le v solo karieri, ampak tudi kot spremljevalna pevka Jana Plestenjaka in Gregorja Ravnika ter članica zasedbe Perpetuum Jazzile.
Čeprav bi jo zaradi priimka marsikdo umestil v narodnozabavne vode, je njena strast popularna glasba. Kot samostojna pevka je do zdaj izdala skladbi Nedelja in Nisem več edina, s katero je na poletnem festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu zasedla četrto mesto.
Konec avgusta je kot gostja nastopila na koncertu italijanskega tenorista Andree Bocellija v Pulju, s čimer so se ji uresničile dolgoletne sanje. Te sanje je kmalu zatem dopolnila še s poroko z izbrancem, ki ga je spoznala prav zaradi glasbe. Priimku Avsenik, ki jo je čez leta močno zaznamoval, je tako dodala še priimek Langus.
Z njo smo se med drugim pogovarjali o nedavnem duetu z Bocellijem, poroki in zvezi s kitaristom Anžetom Langusom Petrovićem, opustitvi službe učiteljice, sodelovanju s Plestenjakom in spominih na dedka.
Če začneva z verjetno največjim uspehom vaše kariere, nastopom z legendarnim Andreo Bocellijem. Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko ste izvedeli za povabilo?
Najprej nisem verjela, da gre za takšno ponudbo, kot je bila. Zdelo se mi je popolnoma neresnično. Vemo, da se lahko na internetu zgodi marsikaj in glede na to, da so mi ponudbo poslali na Instagramu, sem bila prepričana, da je kakšna fora. Potem sem preverila profil osebe (Bocellijevega direktorja, op. p.) in se ga hvala bogu spomnila tudi osebno. Vedela sem, da res obstaja. Sledilo je malo strahu, ali bom tej nalogi kos in ali imam dovolj časa za priprave.
Poglejte njen nastop z legendarnim Bocellijem:
Stati ob boku Bocellija verjetno ni enostavno. Kaj vas je pred koncertom najbolj skrbelo?
Verjetno sama izvedba pesmi – intonacija, ali bom dovolj stabilna in ali se mi bo besedilo dovolj vtisnilo v spomin. Italijansko niti ne govorim, niti ne razumem, tako da sem se morala besedilo res dobro naučiti. Najbolj me je bilo strah, da bi ga zamešala, da bi se zmotila, da se ne bi dobro slišala v monitorju in bi posledično “fušala”. Čeprav imaš posluh, gre lahko hitro kaj narobe in posledično nastop izpade slab.
Spoznala sta se le minuto pred koncertom. Kako sta uskladila nastop, glede na to da nista vadila?
Mislila sem, da bo vseeno malce drugače. Nisem pričakovala, da bova šla ravno na kavo, ampak da bova spregovorila vsaj kakšno besedo več. Bocelli je v areno prišel nekaj ur pred koncertom. Ves čas sem ga opazovala od daleč in čakala na priložnost, da ga spoznam. Eno uro pred koncertom se to še ni zgodilo. Nato je mimo prišla njegova žena, s katero sva se malce zaklepetali. Ponudila mi je, da ga spoznam. Ko se je vrnila, mi je rekla, da ni oblečen, tako da moram še malo počakati. Deset minut pred koncertom sem ugotovila, da ne bo nič in da je bolje, da ga ne spoznam tik pred zdajci. In ravno to se je zgodilo. Spoznala sem ga, tik preden je zavil na oder, kar pomeni, da ni bilo časa, da bi se karkoli pogovarjala. Samo stisnila sva si roki, jaz sem se mu zahvalila in rekla, da mi je v veliko čast. To je bilo to.
Še večji izziv pa je bil, da pred koncertom nisva pela skupaj. Če poješ v duetu, je dobro, da se vsaj malo začutiš. Skrbelo me je, da mi bo preglasen in me bo povozil, a je bil na koncu pretih. To me je presenetilo. Malce lažje mi je bilo, ker sem vedela, da imamo dva koncerta, in če se bo pri prvem kaj zalomilo, lahko popravim na drugem.
Da je v zvezi s starejšim, je najtežje sprejela njena mama: “Večkrat mi je dala občutek, da jo skrbi.”
Je to običajna praksa glasbenikov, da pred nastopom ne vadite skupaj?
Pravzaprav ni. A je res, da so zvezdniki takšne veličine siti tonskih vaj in jih načeloma ne potrebujejo. Mogoče so mi prišle prav izkušnje, ki jih imam z Janom Plestenjakom. Pred koncertom namreč nikoli ne vadimo duetov. Če lahko pri Plestenjaku speljem brez tonske vaje, sem vedela, da tudi tukaj ne more biti kaj drugače. Pomembno je, da odpoješ, tako kot znaš, in upaš, da se bo vse poklopilo.
Z izjemo nekaj sekund pred koncertom sta bila skupaj le na odru. Kaj bi mu povedali, če bi imeli z njim več časa?
Vsekakor bi se mu še bolj izrazito zahvalila in mu povedala, da mi je v veliko čast. Mogoče bi ga tudi kaj vprašala, ne vem. Vem, da glasbenik njegove slave ne potrebuje debat z oboževalci. Zagotovo bi bilo drugače, če bi bila z njim na turneji in bi ga postopoma bolje spoznala, tako pa sem bolj tiha oseba in ne vrtam v nekoga, ki ga ne poznam. Mogoče je bolje, da je bilo tako, ker bi lahko tudi otrpnila in ostala brez besed.
Vaš nastop sta med drugim spremljala tudi premier Robert Golob in Tina Gaber. Kaj vam pomenijo njune čestitke?
Tina je prijateljica mojega zdaj že moža (smeh, op. p.), tako da je preko njegovih objav na Instagramu videla, da bom gostja na koncertu. Da prideta, sta se odločila na dan koncerta. Ko pomislim, da je premier na koncert prišel zaradi mene, mi je v čast.
Sicer se je moja družina vedno poskušala izogibati politiki, ker so ljudje glede teh tem zelo občutljivi. Tudi sama se v tem primeru nisem želela izpostavljati. In ravno to se je zgodilo. Na internetu se je pojavila fotografija in ljudje so šli v zrak (smeh, op. p.). S tega vidika mi je vse skupaj malo manj ljubo. A sem ne glede na to, kdo bi me prišel poslušat in podpret, zelo hvaležna.
Menda se večkrat zgodi, da vas zamenjajo s pevko v bratovem ansamblu Lucijo Selak. Vaju to moti?
Kmalu po koncertu se je zgodil še en prelomen trenutek v vašem življenju – poroka, v ospredju katere je bila zagotovo glasba. Vam bo kateri delček še posebej ostal v spominu?
Zelo poseben je bil trenutek, ko me je oče pripeljal pred oltar, kjer me je čakal Anže. Zagotovo bi izpostavila vse trenutke na civilnem in cerkvenem obredu, kjer je glasba podprla celotno dogajanje in okrepila čustva. Nenazadnje naju je ravno glasba spoznala in zbližala, tako da je res velik del najinih življenj.
Kakšno glasbo ste poslušali na slavju?
Igrali so nama Mladi korenjaki, ki igrajo pretežno Avsenikovo glasbo. Navsezadnje sva se poročila v naši gostilni. A so seveda zaigrali tudi kakšno zabavno skladbo in tiste, ki na porokah ne smejo manjkati.
Na poroki vama je pel tudi Plestenjak. Kako sta ga prepričala v to glede na to, da se je odločil za leto glasbenega premora?
Pravzaprav sva ga povabila, da bi imel med obredom govor. Nato pa je sam rekel, da raje poje kot govori (smeh, op. p.). V isti sekundi je postalo jasno, katero pesem si želiva (Dal bom besedo, op. p.).
Ko je dobila povabilo na koncert Bocellija, se ji je “zdelo popolnoma neresnično”.
Med vama z možem je sicer 15 let starostne razlike. Sta bila kdaj deležna kakšnih negativnih komentarjev glede tega?
Midva raje rečeva, da je med nama 14 let, ker je razlike 14 let in pol, tako da raje zaokroživa navzdol, kadar se morava opredeliti (smeh, op. p.). Seveda je bilo težko, sploh na začetku. Dekleta si pogosto zamislimo neko prihodnost in nikoli si nisem mislila, da bo moj partner toliko starejši. Ampak v življenju ne moremo vsega načrtovati.
Mogoče je še najtežje sprejela mama. Oče je rekel, da je to moja odločitev in ni posegal. Medtem ko mi je mama večkrat dala občutek, da jo skrbi. Tudi pri ljudeh starostna razlika večkrat pritegne pozornost, mogoče bolj negativno kot pozitivno. Pogosto pa slišim tudi to, da je starost samo številka.
Partner ima iz prejšnjega zakona dva otroka. Kako se razumete z njima?
Zelo dobro. Tudi otroka sta me neverjetno sprejela in se imamo obojestransko radi. Velik plus je to, da sta Anže in njegova nekdanja žena ohranila lep, normalen odnos. Vem, da je bilo Anžeta na začetku strah oziroma ga je skrbelo, kako me bosta otroka sprejela. Dolgo je čakal, preden me je predstavil, ker ju ni želel zmesti in je hotel biti prepričan v naju. Sta bila pa otroka zelo vesela in še danes mi rečeta, da sta vesela, da sta me spoznala. Mislim, da nam je uspelo vzpostaviti res dober odnos. Radi smo skupaj.
“Če si narediš slabo reklamo, ti niti priimek ne pomaga,” je izpostavila.
Menda ste nedavno opustili službo učiteljice razrednega pouka. Zakaj takšna odločitev?
Res je, preprosto je bilo vsega preveč. Poklic učitelja je dovolj pester sam zase. V kombinaciji s petjem – vajami, koncerti, snemanji in vsem, kar še pride zraven, je bilo res naporno. Konec šolskega leta se je to pokazalo tudi na mojem zdravju. Zvečer sem bila preprosto izmučena. Čutila sem, da me pozdravlja izgorelost. Drugi razlog pa je bil Bocellijev koncert. Čeprav se mogoče sliši smešno, da sem dala odpoved zaradi enega koncerta, a je bila odločitev skupek vsega.
Letos bi bila prvič v vlogi učiteljice že na začetku šolskega leta, prej sem vedno vskočila po nekaj mesecih. Te izkušnje me je bilo zelo strah, saj nisem vedela, kako začeti šolsko leto z vsemi govorilnimi urami, roditeljskimi sestanki in predpripravami. Tudi učiteljice so me ob koncu šolskega leta opozorile, da bo avgusta kaos. In ravno sredi avgusta bi se morala vrniti v šolo, ko je bil glavni čas za moje priprave na koncert z Bocellijem. Rekla sem si, da moram za takšno življenjsko priložnost dati vse od sebe in v koncert vložiti vso energijo. Koncerta sta bila ravno 30. in 31. avgusta, tik pred začetkom šolskega leta. Kar bi pomenilo, da bi v Pulju razmišljala o šoli in bi me dušilo, ker se mi ne bi uspelo dovolj dobro pripraviti na oboje hkrati. Poleg vsega naj bi bila v šoli le do januarja, tako da je bila odločitev o odpovedi smiselna.
So se učenci zavedali, da prihajate iz tako pomembne glasbene družine?
Ja in ne, mogoče so se bolj zavedali starši. Tudi nekatere učiteljice so izvedele šele med letom in so bile presenečene. Otroci pri tej starosti še ne vedo, kaj pomenita priimek Avsenik in glasba, ki sta jo ustvarila moj dedek in njegov brat. Tudi sama temu nisem želela posvetiti preveč pozornosti.
Kako vam uspe kombinirati kariero z osebnim življenjem?
Ste po poroki spremenili priimek ali ste še vedno Avsenikova?
Kaj narediti s priimkom, je bila dilema. Vedno sem menila, da ženska po poroki spremeni priimek, saj gre v nov krog, novo družinsko celico. Ampak me je moj priimek preveč zaznamoval in je prevelik del mojega življenja, da bi se mu odrekla. Tako da sva se z Anžetom strinjala, da ga moram obdržati.
Večkrat ste dejali, da vam je bil priimek Avsenik kdaj tudi v breme. Zakaj?
Mislim, da je normalno, da so tako plusi kot minusi. Vidim, da ima beseda breme mogoče preveliko težo. Je pa res, da so bili včasih veliki pritiski, ki sem si jih ustvarila tudi sama. Od sebe sem pričakovala preveč, saj bi drugače trpel cel priimek. Bolj kot breme je neka odgovornost. A se zaradi priimka po drugi strani ponudi tudi več priložnosti in od tebe je odvisno, kako jih izpelješ. Če si narediš slabo reklamo, ti niti priimek ne pomaga.
“Čeprav imaš posluh, gre lahko hitro kaj narobe in posledično nastop izpade slab,” nam je zaupala.
Ste bili kdaj deležni tudi kakšnih pritiskov, da bi postali pevka v bratovem ansamblu?
Večkrat razmišljam, ali sva s Sašem o tem sploh kdaj debatirala. Ko sta se menjali pevki, sva oba pomislila, če bi vskočila, ampak je zelo hitro našel menjavo. Predvsem pa se sama nisem nikoli videla kot redna članice njegovega ansambla. Zelo veliko koncertov imajo v tujini, kar se sliši dobro, ampak posledično ogromno časa preživijo v kombiju. Takšen način življenja mi res ni pisan na kožo. Vedno sem bila rada z njimi kot gostja, a nikoli kot članica ansambla. Pa tudi Sašu mislim, da ustreza, da nima ves čas ob sebi mlajše sestrice (smeh, op. p.).
Je oče kdaj izrazil željo, da bi bila skupaj v ansamblu?
Velikokrat jo izrazi in me povabi, da sem del programa znotraj koncerta. Tako da je on tisti, ki nas spodbuja, da smo na odru čim več skupaj. A ni nikoli napeljeval na to, da bi bila edina in redna pevka v bratovem ansamblu.
Trenutno ji je najbolj pri srcu Avsenikova pesem Ej, mornar ti moj, ki jo je v Cankarjevem domu skupaj
z ansamblom njenega brata izvajala Nina Pušlar.
Letos ste nastopili tudi na festivalu Melodije morja in sonca, kjer ste zasedli četrto mesto. Je bila to odskočna deska za samostojno kariero?
Bila je predvsem odskočna deska glede na zvrst glasbe, v kateri nastopam. Do zdaj sem bila bolj opažena kot narodnozabavna pevka. Vsaj ljudje so me uvrščali v ta predal že zaradi priimka. Mene je vedno veselila drugačna glasba, tako da je bil ta nastop korak na samostojno pot. Na festivalu me je v tej vlogi spoznalo tudi širše občinstvo. In tudi vedno sem si želela nastopiti na kakšnem festivalu. Moram reči, da je bila dobra izkušnja, ki bi jo zagotovo še kdaj ponovila.
Poglejte njen nastop:
Dejali ste, da vam bolj kot narodnozabavna ustreza pop glasba. Je to povezano s tem, da kot otrok narodnozabavne glasbe niste poslušali?
Zagotovo. Nekje sem zasledila, da te kot pevca najbolj oblikuje zvrst, ki jo poslušaš v otroštvu in najstniških letih. V teh besedah se res najdem. Kot otrok nisem poslušala narodnozabavne glasbe, čeprav smo bili ves čas obkroženi z njo. Če smo bili na kakšnem izletu, nismo vrteli dedkove glasbe. Na veselicah in koncertih smo jo poslušali, v prostem času pa ne ravno. Mislim, da je to vplivalo na žanr, ki mi kot pevki zdaj najbolj ugaja.
Poznamo vas tudi kot spremljevalno pevko v bendu Jana Plestenjaka. Zdaj ste se verjetno že navadili, ampak kakšni so bili prvotni občutki stati na odru z njim?
Zelo mi je pomagalo to, da smo pred prvim koncertom nekaj časa preživeli skupaj. Da sem ga lahko spoznala kot običajnega človeka in ne kot zvezdnika Jana Plestenjaka. Vse slavne osebe dojemam kot like in verjamem, da so lahko v prostem času povsem drugačni. Preden jih spoznaš, imaš do njih neko strahospoštovanje, potem pa vidiš, da so tudi oni samo ljudje. V času korone sva bila z Anžetom skoraj en mesec pri njem v Strunjanu. Če se to ne bi zgodilo, ne vem, ali bi na to pot zakorakala tako mirno, kot sem. Izgubila sem tremo, ki bi bila sicer prisotna.
O tem, da bi bila glavna pevka v Ansamblu Saša Avsenika, z bratom nista nikoli razmišljala.
Ste tudi članica skupine Perpetuum Jazzile, s katero veliko nastopate v tujini. Kako vam uspe usklajevati vse obveznosti in nastope?
Se mi je že zgodilo, da so se mi kakšni koncerti križali, in v tem primeru so prioritete pri Janu. Pri Perpetuum Jazzile je prednost ta, da si lažje pogrešljiv. To ne pomeni, da lahko manjkaš, kadar hočeš, a se ne pozna toliko, kot bi se poznalo kje drugje. Že se mi je zgodilo, da sem imela decembra več koncertov na isti dan, in sicer z Avseniki, kjer nisem mogla manjkati. Tako da sem šla s tistega koncerta takoj na Janovega. Sreča je, da so poslušalci popolnoma drugačni – pri Avsenikih so koncerti bolj zgodaj, Jan pa gre na oder pogosto zelo pozno, tudi ob polnoči. S tega vidika sem imela srečo in se mi je izšlo, da sem lahko odpela tudi na dveh koncertih na dan.
Prihajate iz ene najbolj znanih glasbenih družin v Sloveniji. Kdaj ste začutili, da bo glasba tako pomemben del vašega življenja?
Zelo postopoma. Ni bilo trenutka, ko bi začutila, da je to to. Dolgo sem nihala, ali je glasba samo hobi ali je lahko tudi nekaj več. Mogoče šele zdaj glasba postaja nekaj več kot samo hobi. Da se lahko ukvarjaš samo z glasbo, traja nekaj časa. Si pa vsak glasbenik želi, da lahko živi samo od tega.
Vedno je bila mnenja, da ženska po poroki spremeni priimek, “saj gre v nov krog, novo družinsko celico”.
Kdaj ste se začeli zavedati dedkove zapuščine in pomembnosti družine Avsenik?
To se je zgodilo leta 2015, ko je dedek umrl. Tistega leta je bil oskrbovan na domu in jaz sem ravno opravljala maturo, največ sem se učila ob njegovi postelji. Želela sem mu delati družbo, da ni bil sam, tako da sva skupaj preživela veliko časa. Razvila sva odnos na nebesedni ravni, z dotikom in bližino. Moja bližina mu je zelo ustrezala. To mi je tudi pokazal.
Istega leta je bil tudi Festival Avsenik, kjer sem prvič javno nastopila kot pevka. Morala sem se poglobiti v to, katere pesmi bi sploh izvajala, in takrat sem prečesala njegovo glasbeno knjižico. Nisem prišla do konca, ker je pesmi tako veliko. Takrat sem spoznala, koliko komadov in lepih pesmi sta napisala. To vem tudi zaradi nastopa na festivalu, ki ga obišče ogromno Slovencev in tujcev, ki po toliko letih še vedno čutijo, sprejmejo in poslušajo njegovo glasbo.
Vam je katera njegova pesem še posebej pri srcu?
To je zelo odvisno od obdobja, kaj takrat poslušam. Trenutno mi je zelo ljuba Ej, mornar ti moj, ki jo je v Cankarjevem domu z Ansamblom Saša Avsenika izvajala Nina Pušlar. Pesmi prej nisem poznala, a me je zelo navdušila. To si trenutno največkrat zavrtim.
“Otroci pri tej starosti še ne vedo, kaj pomenita priimek Avsenik in glasba, ki sta jo ustvarila moj dedek in njegov brat,” je prepričana 28-letnica.
Z dedkom ste nekaj časa živeli tudi v Ljubljani. Vam bo kateri njegov nasvet še posebej ostal v spominu?
Zanimivo je, da se takrat o glasbi nisva kaj dosti pogovarjala. O tem sva govorila v zadnjem letu, ko je bil v bolnišnici. Takrat smo bili vsi presenečeni, ker je imel takšen naval besed. Bil je tako zgovoren kot nikoli prej. Svetoval mi je, naj me pri petju ne bo strah, če bo šel kakšen ton narobe, da sem na odru pogumna in si upam ter da se pred nastopom umirim. Če imam preveliko tremo, mi je svetoval, naj grem na sprehod, četudi samo okrog dvorane. Tega nasveta se v živo spomnim. In upoštevala sem ga tudi v Pulju.
Se vam zdi, da je danes težje ali lažje uspeti v glasbi kot v času, ko sta delovala Slavko in Vilko Avsenik?
Mislim, da je lažje. Predvsem z vidika promocije. Priložnost nastopati z Bocellijem se je ponudila ravno zaradi družbenih omrežij. Njegov glasbeni direktor me je namreč spremljal na Instagramu, videl, da si ustvarjam kariero, spremljal moje objave po nastopih in to ga je prepričalo, da me je povabil na koncert. Tega včasih ni bilo.
So pa tudi minusi. Vse se snema in objavlja. Hočeš ali nočeš je lahko skoraj vsak nastop objavljen. Vemo, da nihče nima samo dobrih dni in ravno zaradi enega slabega si lahko na slabem glasu. Četudi si imel deset dobrih koncertov in enega slabega, bo ravno ta zaokrožil po spletu.
Izpostavila bi tudi prisotnost mobilnih telefonov na koncertih. Včasih so glasbeniki čutili publiko z vseh vidikov. Zdaj imajo pred seboj telefone. Veliko ljudi je takšnih, da snema ves koncert. Ena pevka se je izpostavila in dejala, da namesto njihovih obrazov gleda telefone, ki blokirajo pretok energije. S tem se zelo strinjam. Včasih tega ni bilo, ljudje so glasbenikom dali več, s tem ko so jih poslušali in bili prisotni.
To leto je bilo za vas zelo uspešno. Kaj bo vaš naslednji korak?
Res se je zgodilo veliko, tako da si želim, da bi se na samostojni poti razvijala še naprej. Zelo sem vesela vseh povabil na tako enkratne dogodke. To mi je v izziv, rada sprejmem različne koncerte in vloge. Veselim se vseh koncertov s Perpetuum Jazzile in Gregorjem Ravnikom, z novim letom se na odre vrača tudi Jan. Zagotovo ne bo dolgčas. A se veselim tudi samostojnih projektov, kot bi bil moj prvi album. Tako da se mozaik počasi združuje v celoto.
Da bi morala šolsko leto začeti kot učiteljica, jo je bilo zelo strah: “Tudi učiteljice so me ob koncu šolskega leta opozorile, da bo avgusta kaos.”
Preberite tudi:
