Kot je pojasnil v pogovoru za Siol.net, je bil ta film zanj pravzaprav eksperiment, saj se mu je zdelo, da dela “čuden film” in da še ni videl ničesar podobnega. Spregovoril je o vzrokih za pristop k temu grozljivemu umoru, ki se je prenašal prek Facebooka, o zahtevnosti snemanja najbolj brutalnega prizora v slovenskem filmu, o napornih pripravah na snemanje, živahnih odzivih prvih gledalcev po festivalih in odgovoru nacionalističnemu politiku, ki je kritiziral njegovo prodorno kratkometražno komedijo Na sončni strani Alp.
Poglejte napovednik filma Opazovanje:
Opazovanje je odziv na grozljiv umor v Podbočju pri Krškem, kjer sta dve osebi pretepli moškega do smrti in to dejanje prenašali v živo prek spleta. Film se osredotoča predvsem na moralno sokrivdo pasivnih gledalcev oziroma nemih opazovalcev tega dogodka. Kaj vas je spodbudilo k temu pristopu?
Ne bi rekel, da poskušam moralno obsojati. Pritegnilo me je predvsem nekaj stvari. Prva je bila, kaj dela dvajset tisoč ljudi na spletu ob dveh ponoči. To je hitro postalo zelo viralno. Do naslednjega popoldneva, ko so posnetek umaknili, je imel več kot 250 tisoč ogledov. To je ogromna številka. Kot drugo pa to, da je res malo ljudi klicalo policijo. Ko so policisti izvedeli, kaj se dogaja, so hitro odkrili lokacijo in odšli tja, ampak je bilo že prepozno. Ta fant je umrl čez nekaj dni v bolnišnici, storilca pa sta bila še vedno na kraju zločina, ker sta bila pijana.
Zanimiva mi je bila tudi odločitev sodišča čez leto dni. Ta, ki je tepel, je dobil 22 let zapora, snemalec pa 21 let, kar je skoraj isto. Tako se logično vprašaš, kaj je s temi, ki so gledali, a niso ničesar naredili? Kakšno kazen zaslužijo oni? To mi je zelo zanimiva tema za film. Poleg tega zadeva samo gledanje, ki je osnova filma kot takega. Pa tudi našega odnosa do tehnologije, s katero gledamo. Kot bi bil telefon nek filter, ki nas ločuje od resničnosti. Čeprav vemo, da se ta resničnost dogaja v živo, še vedno mislimo, da gre za fikcijo.
Tretji vidik pa je ta, da ne gre za nekaj novega. To se dogaja po vsem svetu, ljudje s telefoni snemajo nasilje, namesto da bi ukrepali. Gre za sindrom Kitty Genovese iz šestdesetih – to je zelo znan primer. Kitty je šla ponoči domov in jo je zasledoval morilec, ki jo je pred hišo zaklal. To je videlo 38 ljudi, ampak nihče ni posredoval, so ga pa njihovi klici splašili. Ona se je odplazila proti stanovanju, ampak ji ni uspelo priti do tja, saj se je morilec vrnil, jo posilil in ubil. Kasneje so ga sicer dobili. Psihologi so nato raziskovali ta sindrom pasivnih opazovalcev in ga poimenovali po njej. S prihodom telefonov s kamerami je ta sindrom dobil globalne razsežnosti. Obenem pa seveda gre tudi za občutek varnosti, ki ga imamo, ko gledamo v telefon, saj si lahko rečemo, da saj morda pa tisti na drugi strani samo igrajo. Glavno vprašanje filma je torej – kaj, če brutalna realnost iz telefona udari nazaj v naš varen svet?
“Ta, ki je tepel, je dobil 22 let zapora, snemalec pa 21 let, kar je skoraj isto. Tako se logično vprašaš, kaj je s temi, ki so gledali, a niso ničesar naredili? Kakšno kazen zaslužijo oni?”
Film bi žanrsko lahko opredelili tudi kot grozljivko. Te so v zadnjih letih ponovno postale družbeno aktivne, celo aktivistične. Ali ste se tudi vi odločili za ta žanr zaradi tega odmika od eksploatacije, ki je v zadnjem desetletju na globalni ravni dvignil kredibilnost grozljivke?
Rekel bi, da je Opazovanje bližje psihološkemu trilerju kot grozljivki, čeprav ima nekaj teh elementov. Nisem hotel biti trendovski ali karkoli takega, iskal sem pravo formo za svojo temo in mislim, da je žanr lahko dobra avtorska forma. Zaradi tega je Opazovanje tudi precej drugačen psihološki triler in zato sem ga tudi delal na drugačen način. Praviloma so filmi v tem žanru dinamični, imajo veliko kadrov, jaz pa sem gledalca postavil na distanco.
Je bilo pri odločitvi za žanr tudi kaj komercialnega interesa? Grozljivke in psihološki trilerji se namreč pogosto prebijejo z lokalnega trga.
Moram priznati, da o tem nisem razmišljal, ker je napovedovanje komercialne uspešnosti precej negotovo početje. Primer je moj film V leru. Kdo bi lahko predvidel, da bo črno-bel film o fantu, ki cel film večinoma preleži v postelji, postal kino uspešnica? Sam še nikoli nisem videl filma, kot je Opazovanje, niti nisem še nikoli delal ničesar podobnega. Namenoma sem se lotil tega kot eksperiment in kolikor vidim po pogovorih po festivalskih projekcijah, je odziv izredno dober. Nikoli še nisem dobil toliko vprašanj in nikoli še niso bili ljudje pripravljeni po filmu toliko govoriti.
Zaključna scena je nekaj najbolj brutalnega, kar smo doslej videli v slovenskem filmu. Ne da pokvariva razplet bralcem, ki filma še niso videli, ali lahko poveste, kako ste koreografirali in posneli ta prizor? Je bil že od začetka vaš namen, da ga vključite?
Film je narejen, da draži gledalca, mu ves čas skriva ta prizor in mu gradi željo, da bi ga videl. Ko pa ga končno vidi, pa to ni dobro, ker je res brutalno. Tako da nikoli nisem razmišljal, da tega ne bi vključil. Če ti dražiš nekoga in ga nato pustiš … za to je nek izraz, ki ga ne bom ponavljal. To je podobno, kot če gledaš romantično komedijo in se junaka na koncu ne zaljubita.
Je pa bilo ta prizor res težko posneti. S celo ekipo smo delali dva meseca, da smo pripravili ta šestminutni kader. To je neprekinjen posnetek, v katerem se menjata maska in luč, še zvok je predstavljal preglavice, ker je vse posneto s telefonom. Bil je tudi velik igralski zalogaj. Dva meseca smo trenirali v studiu pod vodstvom Vlasta Ivanoviča iz ekipe Roka Cvetkova, ki dela tudi za Hollywood, in je bil velik izziv tudi zanje, saj niso vajeni delati tako dolgih kadrov. Oni snemajo trisekundne kadre – udarec in reakcija. Z veliko vaje nam je uspelo to posneti, in to tako, da ni bil nihče huje poškodovan.
Sklepni šestminutni prizor je posnet v enem kadru, zanj so trenirali kar dva meseca.
Film je med drugim prejel tudi vesno za scenografijo, ki skozi skorajda opustošene, smeti polne ulice, daje precej postapokaliptični vtis. Koliko je k tej praznini pripomoglo zaprtje med pandemijo covid-19?
Nič, ker tega nismo snemali med pandemijo. To smo posneli leta 2022.
Ampak nekatere podobe so ostale iz tistega časa?
Ne namenoma. Hotel sem imeti čist film, statičen, izčiščen do zadnjega detajla, da bolj izstopajo vse te majhne stvari, ki se postopoma nalagajo. Smeti so eden od teh elementov in posledično tudi podgane. Dobim pa včasih vprašanja na festivalih, ali pri nas smetarji stavkajo oziroma ali imamo probleme s tem. Ampak odgovorim, da je Ljubljana tako čista, da me že kar moti. Ljubša so mi italijanska mesta, ki so glede tega bolj sproščena.
Skozi 19. in 20. stoletje nas je tehnološki razvoj praviloma povezoval – z vlaki, avtomobili in letali smo dobili večjo mobilnost, film je prinesel možnost prikaza vpogleda v človeško izkušnjo množični publiki, telefoni in internet so nam omogočili takojšnjo komunikacijo. Kaj menite, da se je v 21. stoletju spremenilo, da smo si vse bolj odtujeni, da smo vse manj empatični, vse bolj pasivni, kot ste izpostavili v opisu Opazovanja?
Mislim, da v prejšnjem stoletju vseeno nismo imeli tako divjega kapitalizma. Od druge svetovne vojne naprej se je gradila socialna država. To je bilo zelo uspešno in povezovalno do konca sedemdesetih, ko je Margaret Tatcher izrekla svoj slavni urok: There’s no such thing as society. Družba ne obstaja. To je bilo, kot da bi zlobna čarovnica zaklela ves svet, in potem se je začelo z neoliberalizmom počasi vse krhati.
Če socialno državo odmikaš od ljudi, so oni vedno bolj stisnjeni in vedno bolj negotovi in vedno bolj prestrašeni. Skozi desetletja dobi to večje posledice in nato zraven pride še medij, ki ti nabija, da moraš biti najboljši in najlepši in se stalno primerjati z drugimi, da boš dobil veliko všečkov, ker ti še samo to daje dopamin – ne dajejo ti ga več normalne stvari, kot sta seks in ljubezen. Logična posledica tega je, da smo atomizirani.
“Moj namen z Opazovanjem je bil predvsem sprovocirati debato o uporabi medijev, ki so nam samoumevni, ampak jim v bistvu nismo dorasli.”
Skrbi me ta digitalna neempatičnost. Tega nismo navajeni. Internet in družbena omrežja so relativno nove stvari, na katera po stotisočletni evoluciji nismo pripravljeni. Zdaj, ko midva govoriva tukaj, je v enem izmed konfliktov neka štiriletna deklica izgubila roko in bo najverjetneje umrla in brez dvoma obstaja posnetek tega. Ne vem, kako bi lahko to predelali, ne da bi se nam zmešalo. Zato prelagamo to nekam na stran in postajamo otopeli.
Moj namen z Opazovanjem je bil predvsem sprovocirati debato o uporabi medijev, ki so nam samoumevni, ampak jim v bistvu nismo dorasli. Čeprav smo po drugi strani lani dobili potrditev, da še zmeraj živimo v empatični družbi, ko so bile poplave in so ljudje iz denimo Izole vzeli škornje in lopate, da so šli na Koroško pomagat ljudem, ki jih še nikoli prej niso srečali.
Za glavno vlogo reševalke Lare ste izbrali Diano Kolenc, takrat še študentko igre, ki si je s prepričljivo igro prislužila nagradi vesna in veliki plan. S čim vas je prepričala na avdiciji, da ste ji zaupali nosilno vlogo celotnega filma?
Naredil sem avdicijo za vse igralke od 22. do 35. leta, razen tistih, ki sem jih že poznal. Njo sem prej srečal na delavnici na AGRFT, kjer učim, in se mi je zdela zanimiva. Dati glavno vlogo nekomu, ki je imel doslej zgolj stransko vlogo v študijskem filmu, je tvegano, ampak saj se mi je cel film zdel tvegan. Tako da sem stavil nanjo, ker je bila izjemno poštena in se ni prišla na avdicijo kazat v svoji najboljši luči. Kot drugo sem opazil, da je izjemno dobra improvizatorka, kot tretje pa ima te ogromne oči, ki so zelo prikladne za film z naslovom Opazovanje. Sem se pa zavedal, da bodo zaradi tega potrebne zelo dolge vaje, tako da sem jo najprej poslal trenirat kikboks že dva meseca pred začetkom priprav in nato še skozi sedem mesecev igralskih vaj, v katere smo postopoma vključevali druge igralce.
V intervjuju je povedala, da je tudi delala z reševalci.
Vsi trije, ki so igrali reševalce, so hodili na intervencije s pravimi reševalci, da so videli, kako je to videti iz prve roke. Oživljanje in vse te procedure so trenirali vsak dan in so ponovili vse reševalske postopke, preden smo začeli igralske vaje. Kikboks je bil pri njej pomemben tudi, da je pridobila samozavest za glavno vlogo, da je postala bolj fizična, tako kot so tudi reševalci.
Zanimiva je bila tudi izbira Timona Šturbeja, ki je osebno izredno prijazen, čeprav je kot igralec že upodobil tudi negativce. Ampak vseeno – kako vam je uspelo iz njega spraviti to nenadejano krutost, ki jo prikaže njegov lik?
On je bil negativec že v filmu Posledice, ampak ga nisem izbral zato. Delal sem avdicijo za te tri like in so se Timon, Maks Dakskobler in Vito Weis res dobro ujeli. Če bi se katera druga trojica, bi izbral njih. Poleg tega sem vedel, da so vsi trije zelo dobri igralci, obenem pa so tudi zelo gibalno sposobni in da bodo z dobrim koreografom lahko to sceno posneli, pa tudi jaz imam kar nekaj kilometrine z igralci.
“Vzrok, zakaj se ne moreš premakniti z mrtve točke, je vedno notranji. In film V leru je točno o tem.”
Vrniva se še malo v preteklost. Vaš prvenec V leru je bil velika uspešnica ob premieri in danes velja za enega temeljnih filmov slovenske kinematografije. Celo do te mere, da so filmi, kot sta Ne bom več luzerka in Prasica, slabšalno ime za žensko, označeni kot “V leru sodobne generacije”. Kako vi gledate na to? In kakšna se vam zdita ta dva filma?
Jaz na to ne gledam. Nikakor. Jaz sem pač posnel V leru. Zdaj, kaj si drugi ljudje mislijo o tem, ne vem. Meni sta bila ta dva filma čisto v redu. Ne vidim pa nobenih povezav.
Res ne?
Res. Ko sem ju gledal, nisem nikoli pomislil na to.
Tudi režiserka filma Ne bom več luzerka Urša Menart je dejala, da je, citiram: “V leru eden meni najljubših slovenskih filmov iz obdobja po osamosvojitvi … Seveda imata filma med seboj zelo različno estetiko, a na nek način sorodno temo.”
To je njeno mnenje. Sem počaščen, da je tako, ampak ne vem, kako bi to povezal. Mislim, da gre za radikalno drugačna filma.
Da, ampak oba sta o izkušnji prehoda v odraslo dobo, ki je otežen zaradi družbene realnosti …
Ampak coming of age filmov je ogromno.
Vendar skozi te tri filme vidiš spremembe v Sloveniji, ker so zunanji vzroki, zakaj se liki ne morejo premakniti z mrtve točke.
Ne vem, nikoli nisem tako razmišljal. Poleg tega si mislim, da je vzrok, zakaj se ne moreš premakniti z mrtve točke, vedno notranji. In V leru govori točno o tem.
“Jelinčič je rekel, da bi mi bilo treba prepovedati snemati filme.”
Opazovanje ima močno noto družbene kritičnosti, a vaš najbolj odkrito političen film je 15-minutni kratek film Na sončni strani Alp iz 2007, ki prikazuje življenje tipične gorenjske družine, vendar vse vloge odigrajo temnopolti igralci. Kakšni so bili takrat odzivi na ta film?
Odziv je bil odličen. Zdi se mi, da so bile takrat stvari zelo zategnjene. Meni so na filmskem skladu zavračali scenarij za Circus Fantasticus, pa še danes ne vem, zakaj, ker sem dobil veliko nagrad že za scenarij in imel vzpostavljeno mednarodno koprodukcijo in vse. Ampak tisto se ni premaknilo, so pa mi odobrili ta scenarij, ki se mi je zdel smešen. In sem ga posnel in je bil smešen ogromno ljudem. Nekaterim ni bil, ampak večini je bil. Zanimivo je bilo, da je bil smešen in uspešen tudi na kupu festivalov v Afriki. Pričakoval sem, da bo smešen gledalcem v Sloveniji, nato pa je bil uvrščen na več kot 60 festivalov na vseh celinah in marsikje je bil celo prodan v distribucijo, kar za kratek film ni običajno.
Ste prejeli tudi kaj groženj?
Jelinčič je rekel, da bi mi bilo treba prepovedati snemati filme. Sem mu odgovoril, da nisem dobil dovolj proračuna in sem moral uporabiti cenejšo delovno silo (smeh, op. p.).
Pred Opazovanjem ste posneli dokumentarni film o predelovalcih motorjev Sanjska mašina, ki glede tematike precej izstopa iz vašega opusa. Kaj vas je pritegnilo k tej zgodbi? Ste tudi sami motorist?
Ne. Ko sem bil “mulc”, sem sicer imel neke motorje, kasneje pa ne več. Pravzaprav me je Aldo Ivančič spodbudil, da sem začel raziskovati to motoristično sceno predelovalcev motorjev. Zdelo se mi je fascinantno, da imamo take mojstre predelovanja, ki zmagujejo na najprestižnejših festivalih in srečanjih po vsem svetu, ampak da o tem v Sloveniji ne vemo praktično ničesar. To je približno tako kot slovenski filmarji. Poznajo nas po vsem svetu, doma pa smo bolj anonimni. Tako da sem si to dejstvo vzel za zabavno vzporednico. Zdi se mi dobro, da so ti fantje dobili medijsko pozornost in da se o njih nekaj izve, in moram priznati, da sem se imel med snemanjem in druženjem z njimi odlično.
Opazovanje bo končno na ogled slovenski publiki, kakšni pa so vaši načrti za naprej? Ali že lahko kaj poveste o naslednjem filmu, ki ga pripravljate?
Da. Ravno sem dobil potrjen nov film, ki ima delovni naslov En mesec. Gre za bistveno bolj lahkoten film, skoraj komedijo. To je zgodba o treh ljudeh iz disfunkcionalnih družin, ki so prisiljeni živeti skupaj kot nekakšna družina. In jim uspe.
Oglejte si še:
