Obrtniška dela v začasnem domovanju ljubljanske Drame na Litostrojski 56 so se končala, danes bodo gostili tiskovno konferenco. Čeprav se zdi, da je na lokaciji nekdanje mogočne jugoslovanske tovarne Litostroj cvetela le težka industrija, pa razstava Litostroj, nekdanji industrijski velikan na Krakovskem nasipu priča, da podobno kot v drugih industrijah socialistične Jugoslavije tudi tu ni manjkalo kulturnega delovanja. V Litostroju so bili prepričani, da umetnost in kultura prispevata k večji produktivnosti in predanosti delu.
Mnogi litostrojčani, četudi strugarji, livarji in inženirji, konstruktorji turbin, preoblikovalnih in drugih strojev, so kazali zanimanje pa tudi nadarjenost za likovno, glasbeno in literarno ustvarjanje, kar je podpiral sindikat z delavskimi kulturno-prosvetnimi društvi. Delavci so se lahko predajali petju, plesu, likovnemu ustvarjanju, igranju na inštrumente, prav tako uprizarjanju gledaliških predstav in deklamiranju, z nastopi pa bogatili proslave v sindikalni dvorani, kjer je deloval tudi kino Litostroj.
Nekdanji Litostrojski pihalni orkester deluje še danes, od leta 2022 pod imenom Pihalni orkester Ljubljana. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
»Starejši litostrojčani se še spominjajo, kako so v otroških letih zunaj pred stavbo gledali filme skozi široka zastekljena okna. Kmalu pa je dvorana spremenila svojo namembnost, tovarna pa drugih namenskih prostorov za odrske izvedbe ni več gradila. Množične prireditve z nastopi delavcev so prirejali v parku pri vhodu v tovarno in večjih obratih, ki so lahko sprejeli veliko množico gledalcev,« beremo na enem od razstavnih panojev v Trnovem.
V štirih desetletjih in pol, kolikor je tovarna obstajala, so bili sicer najdejavnejši kulturniki likovni umetniki, glasbeniki pihalnega orkestra in pevskega zbora, in ker so zadnji popolnjevali svoje vrste tudi po razpadu Litostroja, delujejo še danes; glasbeniki od leta 2022 pod imenom Pihalni orkester Ljubljana.
Četudi bi sklepali, da je panojsko razstavo Zgodovinskega arhiva Ljubljana (ZAL) in Slovanske knjižnice – Centra za domoznanstvo Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) o 45-letni zgodovini tovarne Litostroj spodbudila začasna selitev Drame v nekdanje tovarniške hale, pa eden od avtorjev Tomaž Miško pravi, da ni tako. Leta 2021 so začeli z digitalizacijo časopisov tovarn, lani je prišlo na vrsto glasilo delovnega kolektiva Litostroj, in ker vsega gradiva ne hranijo, se povezujejo tudi z drugimi ustanovami. V ZAL pa hranijo skoraj 93 tekočih metrov arhivskega gradiva nekdanjega podjetja Litostroj, ki zajema spisovno gradivo, fotografije in filme.
Po besedah tamkajšnjega arhivista Janeza Bregarja so bile v začetku 80. let poleg šolstva in sodstva tudi gospodarske organizacije zavezane arhivsko gradivo izročati pristojnemu arhivu. Prvi prevzem gradiva iz Litostroja so v ZAL zabeležili leta 1989. V 90. letih se je zapiralo vse več podjetij in arhivski depoji so prevzemali predvsem gradivo, povezano s pravico zaposlenih do uveljavljanja delovne dobe in podobno.
»Teh skoraj 93 metrov se sliši impozantno, a marsikaj je slabo dokumentirano, še zlasti fotografije, ki jih je kar 12.000. Petdeseta in šestdeseta leta so kar dobro pokrita z zapisniki upravnega odbora delavskih svetov, pravilniki in statutarnimi zadevami in veliko fotografijami. Informacije o poznejših letih pa smo črpali iz zbornikov, katalogov in prospektov,« je povedal Bregar, ki je razstavo poleg Miška pripravil še z Marijo Čipić Rehar, Eriko Marolt, Zdenko Semlič Rajh in Nino Sovič. Razstava je na ogled do 21. oktobra, vodena ogleda bosta 4. in 16. oktobra ob 11. uri.
V MKL bodo do konca leta zbrali pričevanja nekdanjih zaposlenih in jih predstavili na portalu Kamra, ob zaključku razstave pa predstavili še razstavni katalog z bogatim slikovnim gradivom.
Praznik delovnega ljudstva
Litostroj je bil ustanovljen že avgusta 1946 in je bil kot livarna in tovarna strojev tako kot v drugih komunističnih državah, usmerjenih v težko industrijo, del povojnega petletnega plana za industrializacijo in elektrifikacijo države. Uradno so ga zagnali 1. septembra 1947, tudi ob pomoči delavcev, ki so prej delali v mnogih podjetjih, zdaj združenih v Litostroj, od ljubljanske Globočnikove tovarne žic in žičnikov do škofjeloške tovarne strojev in vodnih turbin Ernesta Eylerta, šentviške Železokonstrukcije do Faričeve tovarne strojev in livarne kovin v Mariboru.
Jugoslovanski predsednik Tito se je z ženo Jovanko 5. septembra 1975, ob 25-letnici uspešnega samoupravnega delovanja, v Litostroj pripeljal z rolls-royceom. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane
Kaj je pomenil začetek obratovanja tedaj največje livarne v Jugoslavije za državo in mesto, priča članek na naslovnici Ljudske pravice z dne 2. septembra 1947, ki je z odprtja dan prej poročal o vzklikanju množic iz Šiške, kamor so se tudi s člani mladinskih delovnih brigad podale s Kongresnega trga. To je bil praznik delovnega ljudstva, Ljubljana je bila »zopet mesto, okrašeno z zastavami in zelenjem«.
Točno ob štirih popoldne se je po cesti proti Litostroju, kjer se je zbrala desettisočglava množica, pripeljal maršal Jugoslavije Josip Broz Tito skupaj z visokimi predstavniki ljudske oblasti. Ko so se iz dimnika nad livarno dvignile prve pare, kar so zbrani pozdravljali z viharnim vzklikanjem, »so vsi nestrpno pričakovali svečan trenutek, ko bo iz peči priteklo prvo železo«.
To so vlili v kalup, v katerega je bil vdelan model slovenskega grba, Litostroj pa je tega dne dobil s Titovo privolitvijo časten naziv Titovi zavodi Litostroj. Jugoslovanski predsednik je podjetje obiskal še sedemkrat, na zadnji obisk leta 1975, ob 25-letnici uspešnega samoupravnega delovanja, se je z ženo Jovanko pripeljal z rolls-royceom.
Vodne turbine, stroji in naprave vseh vrst
Kot navajajo avtorji razstave, je bila najpomembnejša dejavnost Litostroja tudi glede na dediščino nekdanjih tovarn in usposobljenost delovne sile proizvodnja vodnih turbin in njihove opreme. Bili so celo edino podjetje v Jugoslaviji za proizvodnjo opreme za hidroelektrarne, izdelovali pa so še avtomatske regulatorje vrtilne hitrosti, vse vrste cevnih zapiral in opremo za drenažo in hlajenje, črpalke in montažna dvigala.
Gonilnik Francisove turbine v črnogorski hidroelektrarni Peruča z zmogljivostjo 29.000 kW FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
Ker so njihove velike turbine presegale potrebe v Jugoslaviji, so iskali kupce v tujini, tako so jih v 50. letih izvažali v Turčijo in Pakistan, pozneje v Indijo, Kambodžo in Gvinejo ter vse do Nove Zelandije, Tanzanije, Irana in Iraka. Njihov razvoj, projektiranje in preizkušanje je poganjal Inštitut za turbinske stroje v Vižmarjah, ki ga je ustanovila zvezna vlada ter je potem sodil pod okrilje Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V povojnih letih je Litostroj za močvirske dele zlasti v Vojvodini izdeloval propelerske in vijačne črpalke za izsuševanje in v sušnih obdobjih za namakanje polj, pozneje predvsem za Afriko in Azijo, prav tako so izdelovali črpalke za oskrbo mest s pitno vodo in za odvajanje odpadnih voda ter črpalke za industrijo.
V 60. letih so za temeljne proizvodne enote poleg gradnje hidravličnih strojev šteli še metalurške obrate, pločevinarno in kovačijo, oskrbovalne obrate, gradnjo strojev in naprav ter gradnjo talnih transportnih naprav, zlasti viličarjev in dizelskih motorjev, ki so jih že od leta 1960 izdelovali po licenci uglednega danskega podjetja Burmeister & Wain.
Proizvodnja katrce se je začela v Šiški
Litostrojevi dizelski motorji so poganjali ribiške, potniške in tovorne ladje iz več kot 50 držav, prav tako ne gre pozabiti, da se je proizvodnja znamenite katrce, renaulta 4, v Sloveniji začela leta 1969 prav v Šiški. Naslednja tri leta so po pogodbi s francoskim Renaultom izdelovali še modele 6, 8, 10, 12 in 16 oziroma različice tri-, štiri- ali petvratnih družinskih avtomobilov, skupno so jih sestavili skoraj 20.000 ter jih razstavljali v svojih avtomobilskih salonih v Mariboru in Ljubljani.
Montažo renaulta 4 so začeli oktobra ali novembra 1969 v Ljubljani, leta 1973 pa se je nadaljevala v Novem mestu. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
Toda kot je povedal eden od avtorjev razstave, arhivist Janez Bregar, iz skopo ohranjenega arhivskega gradiva ni povsem jasno, zakaj je bila oktobra 1972 pogodba z Renaultom nenadoma prekinjena, leto zatem pa se je proizvodnja preselila v Industrijo motornih vozil Novo mesto.
Litostroj je skrbel za bodoče kadre, ponašal se je z lastno šolo, že leta 1947 so jih začasno poučevali v Guncljah, v 60. letih pa so že omogočali tudi izobraževanje ob delu za strojne tehnike in delovodje ter kot poklicna šola. Dobro desetletje pozneje so po ukinitvi Iskrine poklicne šole in s financiranjem Iskre zgradili prizidek ter oblikovali poklicno kovinarsko in elektro šolo. Leta 1992 je šola prešla pod okrilje države, v poslopje se je vselila Srednja frizerska šola Ljubljana, danes jo poznamo kot Srednjo šolo tehniških strok Šiška, kjer izvajajo programe za elektrikarja, računalnikarja, tehnika mehatronike, elektrotehnika in tehnika računalništva.
V 30 letih 600 stanovanj
Celoten koncept in projekt te sodobne tovarne za izdelavo vseh vrst hidravličnih strojev in dvižnih mehanizmov so vodili prvi republiški minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek, vodja njegovega kabineta, arhitekt Edo Mihevc in odgovorni projektant Miroslav Gregorič. Zadnja sta leta 1949 prejela nagrado Federativne ljudske republike Jugoslavije za izvedbo industrijskih objektov.
Arhitekt Edo Mihevc in projektant Miroslav Gregorič sta tako kot industrijske objekte načrtovala tudi litostrojske bloke in samski dom. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane
Načrtovala sta tudi bloke za delavce in samski dom, gradnjo pa je podjetje v različnih obdobjih, ko je primanjkovalo denarja, nadaljevalo ob pomoči stanovanjskih zadrug, s soudeležbo delavcev in posojili. V treh desetletjih so zgradili okoli 600 stanovanj za družine in v štirih objektih za samske zagotovili še 674 ležišč. Tovarna je organizirala mesarijo, mlekarno s prodajalno kruha, menzo, kinodvorano in pralnico, delavci pa so si sami organizirali servisne delavnice, ki so ponujale storitve po ugodnih cenah.
V okviru stanovanjske skupnosti je deloval vrtec, na območju tovarne zdravstvena in zobozdravstvena ambulanta, imeli so svojo gasilsko brigado. Delavce so spodbujali h krvodajalstvu, športu in rekreaciji, med drugim z nogometom, namiznim tenisom, kegljanjem, balinanjem, smučanjem, planinskim društvom in strelsko družino.
Ker naj bi bili spočiti delavci bolj učinkoviti, so jim že leta 1955 prvič omogočili brezplačno taborjenje z vso oskrbo v Poreču. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
Ker naj bi bili zadovoljni in spočiti delavci bolj učinkoviti in produktivni, so jim že leta 1955 prvič omogočili brezplačno taborjenje z vso oskrbo v Poreču. Pozneje so letovali v Litostrojski koči in domu na Soriški planini in v Fiesi, pa tudi drugod, od Mošćeničke Drage in Crikvenice do Kranjske Gore in Jahorine, z vzpostavitvijo izmenjave s češkoslovaškimi podjetji iz Milevskega, Brna in Blanskega so litostrojčani letovali tudi tam, češki delavci pa v Fiesi.
Stavka, mejnik v slovenski demokratizaciji
V 70. letih je v Litostroju delalo okoli 3000 delavcev, konec 80. let nekaj manj kot 5000, a huda gospodarska kriza v Jugoslaviji, inflacija, visoka zadolženost in dajatve v skupno blagajno federacije so zavrle tudi litostrojske ambicije, poslovanje so še poslabšali zastoji izplačil za črpalne postaje in hidroelektrarne iz Iraka zaradi iraško-iranske vojne. Soočali so se z odhodi kadrov in zamujali pri dobavnih rokih.
Litostrojsko stavko 9. 12. 1987 mnogi razumejo kot enega ključnih mejnikov v slovenski demokratizaciji. FOTO: Tone Stojko/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine
Decembra 1987 je imel Litostroj blokirane žiroračune vseh tozdov in ni imel sredstev za repromaterial in plače. Delavci so sprva stavkali pred skupščino oziroma parlamentom, potem pa se preselili v Cankarjev dom in ustanovili stavkovni odbor. Izrekli so nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu ter zahtevali ustanovitev neodvisnih sindikatov, zaradi česar litostrojsko stavko mnogi razumejo kot enega ključnih mejnikov v slovenski demokratizaciji, poudarjajo avtorji razstave.
Kot sklene zadnji plakat o nekdanjem industrijskem velikanu, je bilo konec 90. let zaključeno reševanje zdravih jeder podjetja z ustanovitvijo družbe Litostroj E. I. (za izdelavo energetske in industrijske opreme), podjetja Dineta (za prekvalifikacijo presežnih delavcev) in Litostrojskega invalidskega podjetja (LIP). Na območju nekdanjega giganta poleg Litostroja E. I., poznejšega Litostroja Power, danes delujeta še podjetje za proizvodnjo ulitkov in modelov Litostroj LPTS in družba za tlačno litje aluminijevih ulitkov LTH Castings.
