Gen energija sama ne more zgraditi druge jedrske elektrarne, poudarja generalni direktor Dejan Paravan. Nujna bosta družbeni konsenz in transparenten postopek. Je pa letos Gen energija kot odgovor na nedavno energetsko krizo in ekstremen skok cen razvila produkte s tako imenovano zamejeno ceno, ki temeljijo na proizvodnji iz jedrske elektrarne. Podjetjem so jih ponudili julija, odziv pa je bil zelo dober.
Nekaj znanih poslovnežev se je zavzelo za gradnjo druge jedrske elektrarne, sodelovali bi tudi pri financiranju projekta.
Gospodarstvo se zelo dobro zaveda, kaj pomeni imeti stabilno in konkurenčno preskrbo z električno energijo, zlasti po pretekli energetski krizi. Predstavljajte si, da podjetje lahko dobi elektriko po stroškovni ceni iz stabilnega vira. Takega podjetja energetska kriza ne bi prizadela. Podjetja se zato združujejo in izražajo interes za projekt Jek 2. Mi te pobude podpiramo, smo tudi v stiku z gospodarstvom in podpiramo takšno vključitev v projekt. Dogovorov sicer še ni, niso znani niti pogoji take vključitve, ocenjujemo le, da je to pametno iz dveh razlogov. Prinaša korist gospodarskim družbam, za projekt pa bi bilo koristno, če bi bili gospodarstveniki zraven, ker bi prinesli dodatno zaupanje in po drugi strani dodatno varovalko, da bo projekt potekal čim bolj racionalno in pregledno.
To pomeni, da boste uporabili tudi vire gospodarstva za ta projekt?
Finančna konstrukcija projekta še ni definirana. Gotovo je zelo smiselno, da pri postavljanju finančne konstrukcije zagotovimo čim več lastnih sredstev, tudi z vključitvijo zasebnih investitorjev oziroma slovenskega gospodarstva. Vsekakor bo naš cilj opredeliti način, kako bi se gospodarstvo lahko vključilo v projekt.
V elektroenergetiki večje uporabe vodika pred letom 2030 ne pričakujem, večja uporaba se lahko zgodi v 15 letih, če bodo zagotovili konkurenčnost vodika, pravi Dejan Paravan. FOTO: Blaž Samec/Delo
Menite, da poteka projekt Jek 2 dovolj hitro, glede na vse težave, ki jih ima Teš 6?
Projekt Teš 6 seveda poznamo, zato že ves čas vodimo projekt Jek 2 bolj previdno, da bi se izognili pastem projekta Teš 6. Jek 2 je povsem drugačen projekt, ker gre za nizkoogljično tehnologijo, tehnologijo prihodnosti, ki bo imela pomembno vlogo pri razogljičenju elektroenergetskega sektorja. Poleg tega je stroškovna proizvodna cena jedrskih elektrarn neodvisna od cen kuponov za emisije, kar je zelo pomembno. Stroški goriva v jedrski elektrarni niti približno nimajo take teže kot pri termoelektrarnah na premog ali plin. Pri Tešu stroški premoga in kuponov predstavljajo 70 odstotkov stroškovne cene elektrike, pri jedrski elektrarni pa je strošek goriva približno deset odstotkov. Spreminjanje cen jedrskega goriva zato precej manj vpliva na končno ceno elektrike. Ne nazadnje, z jedrsko elektrarno v Krškem imamo zelo dobre izkušnje, ki jih lahko uporabimo pri projektu Jek 2.
Podpisi dogovorov z različnimi ponudniki dajejo prednost že morebiti določenemu ponudniku?
Z vsemi ponudniki vodimo povsem primerljive pogovore, vse tri ponudnike obravnavamo popolnoma enakopravno. Želimo, da je med njimi konstruktiven konkurenčni boj. Nismo še dosegli točke, ko bi katerega od treh dobaviteljev lahko izločili.
Je postopek javnega naročanja primeren za izbiro ponudnika?
Proces javnega naročanja je po uveljavljeni zakonodaji univerzalen, tako za nabavo pisarniške opreme kot jedrske elektrarne. Seveda ne more biti tak proces ustrezen za oba primera. Projekt jedrske elektrarne je tako kompleksen, da mu proces javnega naročanja ne ustreza najbolj. Glede tega bo zato še veliko vprašanj, na katera bo treba odgovoriti, kako ta proces izbora dobavitelja racionalno izpeljati. Za tak postopek se je odločila češka vlada in izbrala južnokorejskega dobavitelja, oba druga ponudnika, Westinghouse in EDF, pa sta se pritožila. To ni dobro niti za Čehe niti za jedrsko industrijo. Vemo, da je zahodna jedrska industrija v zadnjih 20 let gradila premalo, dobavne verige so oslabele, zdaj pa se vse spet zaganja. Takšni zamiki ali ustavitve projektov niso koristni. Upam, da bodo spor hitro rešili, ker bo to koristno tudi za naš projekt.
Gospodarstvo se zelo dobro zaveda, kaj pomeni imeti stabilno in konkurenčno preskrbo z električno energijo, zlasti po pretekli energetski krizi.
Poljaki so šli po drugi poti in poudarjajo varnostno komponento takih projektov.
Iščemo pravo razmerje med na eni strani zasledovanjem transparentnosti, preglednosti, spoštovanja zakonodaje in pravil, del katerih je tudi proces javnega naročanja, in na drugi strani neko pragmatičnostjo, razumevanjem lastnosti in posebnosti takega projekta. Iskanje ravnotežja je zelo pomembno, da bo proces učinkovit in bomo na koncu izbrali pravo tehnologijo in konkurenčen projekt.
Nasprotniki zahtevajo popolno transparentnost.
Vsekakor je transparentnost pomembna, prav zato se trudimo komunicirati in redno predstavljati potek projekta in vse strokovne podlage. Treba pa je razumeti tudi poslovno plat, saj ni mogoče razkrivati popolnoma vsega, tudi poslovnih skrivnosti.
Zakaj je Jek 2 nujen za Slovenijo?
Projekt Jek 2 je koristen za Slovenijo, kjer se bo poraba elektrike do leta 2050 podvojila. Jedrska elektrarna bo zagotovila samopreskrbnost Slovenije z nizkoogljičnimi viri. Če uporabimo jedrsko energijo in obnovljive vire energije, razogljičimo naš sistem. Jedrska energija je pri tem najbolj zanesljiva in stabilna, zato lahko predstavlja zelo pomembno oporno točko v sistemu in dopolnjuje nestanovitnost nekaterih obnovljivih virov energije. Ne nazadnje to kažejo izkušnje s sedanjo jedrsko elektrarno, v prihodnje pa bo to še toliko bolj koristno, ker vse države okrog nas, razen Madžarske, stavijo na kombinacijo obnovljivih virov in plina. Jedrska elektrarna bi v taki regiji pomenila pomembno točko diferenciacije, stabilnosti in konkurenčnosti.
Se oglašajo tudi tuji morebitni partnerji?
Interes deležnikov iz tujine, ki bi želeli sodelovati v projektu, mi v sedanji fazi le zbiramo. Nismo še tako daleč, da bi šli v kakršnekoli poglobljene pogovore. Je pa to nekaj, kar nas čaka v prihodnje pri sestavljanju finančne konstrukcije. Konec leta 2028 moramo priti do končne investicijske odločitve. Ko se sprejme ta odločitev, mora biti vse znano, vključno s soinvestitorstvom, finančno konstrukcijo, viri financiranja in vsemi dovoljenji za lokacijo. Do takrat imamo štiri leta časa.
Kaj bo pomenil referendum?
Projekta ne more izpeljati Gen energija sama, z njim se morajo ukvarjati tudi drugi deležniki. Če bo rezultat referenduma pozitiven, to ne pomeni, da bo projekt Jek 2 gotovo izveden, pomeni pa jasen signal Gen energiji in drugim deležnikom, tudi vladi, da se bo treba s tem projektom kar najbolj resno ukvarjati in usmerjeno delati prihodnja štiri leta. Pripraviti bo treba vse potrebno za sprejetje dokončne investicijske odločitve. Po drugi strani pa bi negativen izid referenduma pomenil, da se Jeku 2 odpovedujemo in imamo zgolj eno pot razvoja naše energetike. S stališča obvladovanja tveganj je smotrno, da je odgovor na referendumu pozitiven.
Je mogoče zagotoviti samopreskrbnost Slovenije brez Jek 2?
S kombinacijo jedrske energije in obnovljivih virov je mogoče zagotoviti samopreskrbnost Slovenije. Zgolj z obnovljivimi viri bi samopreskrbnost zelo težko zagotovili. Če se odpovemo jedrski energiji, moramo obnovljivim virom dodati še več plinskih elektrarn za pokrivanje sezonskih nihanj, ki niso nizkoogljične, poleg tega bi se izvoz in uvoz elektrike morala bistveno povečati. Brez plinskih elektrarn se sistema ne da učinkovito sestaviti. Tehnično in teoretično sicer skoraj nič ni nemogoče, bi pa bil scenarij s stoodstotnimi obnovljivimi viri zelo drag, zato tudi ni primeren.
Pri Tešu stroški premoga in kuponov predstavljajo 70 odstotkov stroškovne cene elektrike, pri jedrski elektrarni pa je strošek goriva približno deset odstotkov.
Kaj to pomeni za cene, če smo uvozniki elektrike?
Če imamo povečan uvoz, se bomo oprli na cene, ki veljajo na mednarodnem trgu električne energije. To pomeni, da Slovenija ne bo imela konkurenčne prednosti, obenem pa tudi ne bo tvegala, ker bo plačevala ceno, ki se bo pač oblikovala na enotnem evropskem trgu. Ne moremo si predstavljati, da bomo imeli nižjo cene elektrike kot država, iz katere bomo to elektriko uvozili. Druga stvar pa je, da je Slovenija zelo dobro povezana z vsemi sosedami in je uvoz vsekakor alternativa, dokler trg deluje. V primeru zaostrenih energetskih razmer, to smo videli v zadnji energetski krizi, je solidarnost med državami hitro na preizkušnji. K sreči je v zadnji energetski krizi evropski trg deloval, zato je bil to pomemben zrelostni izpit, ki ga je EU prestala z odliko.
V zadnjem obdobju je zelo poudarjen pojav negativnih cen in to, da obnovljivi viri očitno znižujejo cene elektrike.
Sočasno s pojavom negativnih cen imamo tudi pojav zelo visokih cen v posameznih urah. Če pogledate diagram preteklega poletja, so bile cene nekaj ur dneva res blizu ničle, včasih tudi pod njo, a so v večernih urah cene skočile tudi na 200, 300, tudi 500 evrov za MWh. To daje zelo močan signal, da je treba elektriko skladiščiti. Seveda so negativne cene izkaz presežka ponudbe nad povpraševanjem, so pa tudi izraz neučinkovitosti trga. Proizvodnjo obnovljivih virov je precej preprosto spraviti na nič ter uravnotežiti ponudbo in povpraševanje. Nobenega razloga ni, da bi nekdo plačeval za to, da nekdo drug porablja njegovo energijo.
Srednjeročno teh negativnih cen ne bo več. Negativne cene so trajale le kratek čas in zaradi njih povprečne cene elektrike niso kaj prida padle. Te negativne cene za stabilne vire ne predstavljajo izziva. Za jedrsko elektrarno točno vemo, kakšna bo proizvodnja, in vso elektriko lahko prodamo vnaprej ter se izognemo negativnim cenam. Te so izziv za vire, ki nimajo predvidljive proizvodnje, saj takšne proizvodnje ne moremo prodajati vnaprej. Zato so obnovljivi viri najbolj izpostavljeni negativnim cenam. V prihodnje bo zato velika večina naložb v obnovljive vire vključevala tudi hranilnike energije, ki blažijo preveliko nihajnost cen.
Kaj pa vodik?
Vodik in druge molekule so najboljša rešitev za dolgoročno skladiščenje energije. Baterij za sezonsko hrambo ne moremo uporabljati. Ima pa ta tehnologija, ki ni nova, veliko izzivov z izkoristki in konkurenčnostjo v procesu proizvodnje, ki jih bo treba razrešiti pred razširjeno uporabo v elektroenergetiki. Zeleni vodik bo najprej nadomestil sivi vodik v industriji. V elektroenergetiki večje uporabe vodika pred letom 2030 ne pričakujem, večja uporaba se lahko zgodi v 15 letih, če bodo zagotovili konkurenčnost vodika.
Slišati je, da bi vodik postal konkurenčen, če bi ob negativnih cenah elektrike nekdo plačeval za njegovo proizvodnjo.
Ena težava pri tem je, da se negativne cene pojavijo samo v določenih urah. Delež teh ur v celotnem letu je zelo nizek, zato bi bila izraba elektrolizerjev tako nizka, da se investicija ne bi nikoli vrnila. Konkurenčnost elektrolize lahko zagotoviš le tako, da je število obratovalnih ur čim večje. Če se bo število ur z negativnimi cenami zelo povečalo, pa se sprašujem, kdo bo sploh še vlagal v takšne vire, ki dosegajo negativne cene.
Kaj prinašajo geopolitična razmerja in vojne aktivnosti v zvezi z jedrskimi elektrarnami?
Ocenjujemo, da bo nova jedrska elektrarna stala med 9 in 15 milijard evrov, odvisno od tega, kakšno moč bomo izbrali. To je velika investicija, ob tem pa je treba vedeti, da bo takšna elektrarna imela dolgo življenjsko dobo in bo proizvedla zelo veliko električne energije, ker obratuje neprestano, pravi Dejan Paravan. FOTO: Blaž Samec/Delo
Dejstvo je, da je svet v zadnjem obdobju precej nemiren, po svetu imamo več kriznih žarišč, ne nazadnje je ukrajinsko-ruska vojna sprožila energetsko krizo v Evropi, ki smo jo vsi izjemno močno čutili. Takrat se je pokazalo, kakšno težo nosijo lastni, domači viri energije, tako obnovljivi viri kot jedrska energija. Uvoz fosilnih energentov je bil tisti, ki nas je najbolj prizadel. Ta geopolitična gibanja vplivajo na zavedanje držav, da je treba graditi na energetski neodvisnosti in samozadostnosti ter se izogibati kakršnega koli uvoza, sploh takega, ki je zelo frekventen. Zato je popolnoma pravilna pot, da se investira v obnovljive vire in tudi v jedrsko energijo, saj je pri tej uvoz energenta zelo redek, mogoče ga je skladiščiti več let, viri pa so diverzificirani. Energetika je bila sicer vedno povezana z geopolitiko in mednarodni pretresi imajo vedno bolj ali manj močne vplive na gibanje cen energije.
Ali boji v bližini jedrskih elektrarn skrbijo jedrsko industrijo?
Dogajanje v Ukrajini, v zvezi z jedrsko elektrarno Zaporožje, mislim da ne. Tam je dejavna IAEA, da je elektrarna ustrezno zaščitena. Nobeni državi ni v interesu, da bi se tam zgodila nesreča ali okvara, ki bi vplivala na okolico.
Glavni očitki nasprotnikov jedrske elektrarne so cena in odpadki.
Ocenjujemo, da bo nova jedrska elektrarna stala od devet do 15 milijard evrov, odvisno od tega, kakšno moč bomo izbrali. To je velika investicija, ob tem pa je treba vedeti, da bo takšna elektrarna imela dolgo življenjsko dobo in bo proizvedla zelo veliko električne energije, ker nenehno obratuje. Stroškovno ceno MWh iz take elektrarne ocenjujemo na 45 evrov, na to ceno pa je treba dodati še stroške financiranja. Ti lahko zelo podražijo projekt, če ne uporabimo najcenejših virov. To je tudi glavna razlika med projekti v tujini, kjer so nekatere projekte vodili kot povsem komercialne projekte, in zahtevanim komercialnim donosom. Cena elektrike iz takih elektrarn je temu primerno višja. V drugem primeru za projekti stojijo države, stroški financiranja so nizki in tudi cena elektrike je konkurenčna. Zato večkrat ponavljamo, da Gen energija sama projekta ne more izpeljati.
Za jedrsko elektrarno točno vemo, kakšna bo proizvodnja, in vso elektriko lahko prodamo vnaprej ter se izognemo negativnim cenam.
Jedrski odpadki so dveh vrst, nekateri so nizko- in srednjeradioaktivni, drugi pa so visokoradioaktivni odpadki oziroma izrabljeno jedrsko gorivo. Za prve že imamo rešitev, gradnja odlagališča v Vrbini se je začela. Visoko radioaktivnih odpadkov je zelo malo. Vsi odpadki v 40 letih obratovanja jedrske elektrarne v Krškem so varno shranjeni na lokaciji v eni dvorani. Del izrabljenega goriva so že prestavili v suho skladišče, kjer v pasivno hlajenih betonskih silosih čakajo nadaljnjo odločitev bodisi o recikliranju ali dokončnem odlaganju, za kar obstaja več možnosti. Tehnologije obstajajo, sredstva se namensko zbirajo in sčasoma se bo pokazalo, katera rešitev je najprimernejša.
Najdražje bi bilo, če bi Slovenija sama iskala rešitev zase.
Tudi Avstrija, ki nima jedrske elektrarne, ima visokoradioaktivne odpadke. Večina držav bo zato morala najti rešitev za take odpadke. Če bo vsaka država to reševala sama, bo predrago, zato verjamem, da bodo vsaj manjše države našle neko skupno rešitev.
Ena od možnosti je tudi recikliranje goriva.
Reciklaža je tudi ena od možnosti. Trenutno se to ne izvaja v veliki meri, ker je novo gorivo še vedno cenejše. Se bo pa tudi to področje brez dvoma še razvijalo in povsem mogoče je, da nekoč izrabljeno gorivo sploh ne bo odpadek. Že zdaj nekateri govorijo, da je to strateška rezerva.
Kako kaže s cenami elektrike in plina v prihodnjih mesecih?
Sedanje razmere na področju plina in elektrike so zelo dobre. Skladišča plina so polna, evropska skupnost pa je pokazala, da se zna zelo učinkovito odzvati na izzive energetske krize. Kar skrbi, je to, da je odjem še vedno nizek. To je dobro za energetsko preskrbo, ni pa dobro za gospodarski razvoj Evrope. Zato so obeti pred zimo dobri, je pa zelo težko napovedovati, kaj se bo zgodilo s cenami, ker smo po eni strani v času močnih geopolitičnih pretresov, po drugi strani pa sta bili pretekli zimi precej mili in smo malo pozabili, da zima hitro lahko pokaže svoje zobe. Če so vremenske razmere ostre, to vpliva na porabo in cene se lahko zvišajo.
