'Ne čakam, da mi zgodovina oprosti … pomembno je, da nam Bog oprosti'

Njegov priimek pomeni “zmaga z Bogom”. In pod njim je Hezbolah iz lokalnega oboroženega gibanja prerasel v največjo politično stranko v novejši zgodovini Libanona.

Na parlamentarnih volitvah leta 2018 je Hezbolah dobil več kot 340.000 preferenčnih glasov, kar je največ za katero koli stranko v Libanonu od osamosvojitve. Od tod izraelski očitki, da je Libanon prevzela teroristična organizacija. 

Oktobra 2021 je Nasrala dejal, da ima Hezbolah 100.000 borcev, zaradi česar je tudi med najmočnejšimi nenacionalnimi oboroženimi organizacijami na svetu.

Takšna moč je podprta z regionalnim vplivom, ki je samo večal ugled Hezbolaha v arabskem svetu: do danes je to edina oborožena sila, ki je Izrael prisilila k umiku iz arabske države.

Izrael je namreč leta 1982 vstopil v Libanon v okviru vojaške operacije z namenom, da bi izgnal Palestinsko osvobodilno organizacijo iz države. Vendar pa je izraelska vojska ostala v južnem Libanonu tudi po tem, ko je bil prvotni cilj dosežen, kar je sprožilo dolgotrajne spopade s Hezbolahom, šiitsko militantno organizacijo, ki je uživala podporo Irana in Sirije.

Hezbolah je v letih, ki so sledila, izvajal gverilske napade na izraelske enote in njihove zaveznike v južnem Libanonu, kar je pripeljalo do vse večjih izgub na izraelski strani. Leta 2000 je izraelski premier Ehud Barak napovedal popolni umik iz Libanona, kar se je dejansko zgodilo maja istega leta, brez dogovora z libanonsko vlado ali Hezbolahom. Ta umik je bil viden kot velika zmaga Hezbolaha, saj je s svojimi vojaškimi akcijami prisilil izraelsko vojsko k odhodu po skoraj 18-letni okupaciji.

Nasrala, čigar govori pritegnejo pozornost z vsega Bližnjega vzhoda in zunaj njega, je že dolgo viden člen v “iranski uporniški osi”, ki vključuje Hezbolah, vlado sirskega predsednika Bašarja Asada, palestinska gibanja Hamas in Islamski džihad, gibanje Hutijcev v Jemnu in več iraških paravojaških skupin.

Medtem ko Hezbolah v velikem delu Zahodnega sveta spada med teroristične organizacije, Kitajska in Rusija do gibanja zavzameta nevtralno držo ali ohranjata stike.

Nasrala se je rodil leta 1960 v revni šiitski družini v Sharshabouku, v vzhodnem Bejrutu. V mladosti ga je zanimala vera, navdihnil pa ga je Sajed Musa Sadr, v Iranu rojen imam libanonskega rodu, ki je spomladi 1974 ustanovil Gibanje deprivilegiranih, bolj znano kot Amal, da bi zagotovil več moči zapostavljeni šiitski skupnosti v Libanonu in izboljšanje razmer v vzhodnem in južnem Libanonu.

Ko je aprila 1975 v Libanonu izbruhnila državljanska vojna, je Sadr ustanovil libanonske odporniške brigade, Amalovo oboroženo krilo, da bi južni Libanon zaščitil pred izraelskimi vpadi. Tudi Nasralah se je pridružil gibanju Amal. Ko se je državljanska vojna stopnjevala, se je njegova družina preselila iz pretežno krščanskega vzhodnega Bejruta v vas svojih prednikov Bazourieh v Tiru.

Decembra 1976 je odšel v Najaf v Iraku, da bi študiral v verskem semenišču, ki je zagovarjal dejavnejšo vlogo šiitskih verskih učenjakov. Tam je srečal libanonskega učenjaka Sajeda Abasa Musavija. V začetku leta 1978 je iraški Baathist zatrl šiite in prisilil Nasrala in Musavija, da se vrneta v Libanon. Mussawi je ustanovil versko semenišče v Baalbecku, kjer je Nasrala nadaljeval študij.

Kako je nastal Hezbolah?

Junija 1982 je torej Izrael napadel Libanon – po poskusu atentata na Shloma Argova. Izrael je Bejrut oblegal 10 tednov, preden ga je zasedel septembra, z namenom izgnati PLO in postaviti prijateljsko marionetno vlado. V napadu je bilo ubitih najmanj 20.000 Libanoncev in Palestincev, večinoma civilistov, in več kot 370 Izraelcev, večinoma vojakov.

Da bi se soočil s posledicami invazije, je libanonski predsednik Elias Sarkis ustanovil združevalni Odbor nacionalne rešitve, vključno z vodjo Amala Nabihom Berrijem in vodjo milice libanonskih sil Bashirjem Gemayelom, glavnim krščanskim zaveznikom Izraela v Libanonu.

Toda Musavi, Nasrala in drugi, ki so podpirali Homeinija, so Amal obtožili izdaje zaradi sodelovanja v odboru, po njihovem je bil oboroženi odpor edini odgovor.

Prebežniki so ob podpori Irana in Sirije poleti 1982 ustanovili Hezbolah, na temeljih prepričanja, da ima iranski vrhovni voditelj versko in politično oblast nad vsem Muslimani, ne samo Iranci.

Leta 1982 je Hezbolah začel gverilsko kampanjo, da bi pregnal Izrael iz Libanona. To pa naj bi bil tudi uvod v osvoboditev zgodovinske Palestine, ki vključuje državo Izrael.

Poleg napadov na izraelske enote in postojanke je Hezbolah organiziral tudi samomorilske bombne napade, vključno z napadom na poveljstvo izraelske vojske v južnem mestu Tir novembra 1982, v katerem je bilo ubitih najmanj 75 Izraelcev in več kot 20 Palestincev in Libanoncev, med katerimi so bili mnogi ujetniki.

Sledili so nadaljnji napadi. Vključevali so bombni napad na veleposlaništvo ZDA v Libanonu aprila 1983, v katerem je umrlo najmanj 17 Američanov in več kot 30 Libanoncev; podoben napad na prestavljeno veleposlaništvo septembra 1984, ki je terjal življenja več kot 20 ljudi, večinoma neameričanov; in napadi 23. oktobra 1983 na vojašnico ameriških marincev in postojanko francoskih padalcev v Bejrutu, v katerih je bilo ubitih 300 vojakov in drugega osebja iz obeh držav. Hezbolah je sicer zanikal vpletenost, vendar je dejal, da podpira uboje.

Do poletja 1985 je Izrael med nenehnimi napadi zapustil večji del južnega Libanona in zasedel vrsto skupnosti blizu meje. Toda Hezbolah je nadaljeval in napadel izraelske postojanke v tako imenovanem varnostnem območju. Isto poletje so šiitske skupine ugrabile let 847 TWA in ga prisilile, da je pristal v Bejrutu. En talec je bil ubit; preostalih 152, od katerih je bila več kot polovica Američanov, je bilo izpuščenih, potem ko je Izrael izpustil 700 libanonskih in palestinskih zapornikov. Hezbolah je ponovno zanikal odgovornost, a izrazil podporo.

Leta 1985 je Nasrala postal vodja izvršnega sveta Hezbolaha in član njegovega sveta šure. 

Februarja 1992 so bili Musavi, zdaj generalni sekretar Hezbolaha, njegova žena in otrok ubiti v izraelskem zračnem napadu.

Nasrala je prevzel Hezbolah in pod njegovim vodstvom je skupina pridobila rakete z daljšim dosegom, kar ji je omogočilo, da cilja na več območij v severnem Izraelu.

Na političnem področju je bil medtem prepričan, da je islamska republika najboljša opcija za Libanon, vendar Hezbolah ne bi nikoli predlagal te možnosti v Libanonu, razen če bi imel podporo večine Libanoncev.

Poleti 1992 je predlagal kandidate za prve parlamentarne volitve po državljanski vojni, ko je Hezbolah osvojil 12 sedežev. Od takratje sodeloval na vseh parlamentarnih volitvah.

Od vseh oboroženih skupin, ki so nasprotovale Izraelu, je sicer Hezbolah izraelskim oboroženim silam povzročil največ težav. Od ustanovitve Hezbolaha leta 1982 tako ni bilo leta, ko med stranema ne bi prišlo do izmenjave ognja ali raketiranja.

Ko se je maja 2000 Izrael enostransko umaknil iz južnega Libanona, kar je prvič končalo okupacijo arabskega ozemlja brez pogodbe ali varnostnega dogovora je ta poteza le še utrdila Nasralov dolgoletni argument, da lahko le oborožen odpor povrne arabsko zemljo.

Julija 2006 je Izrael začel vdor v Libanon, potem ko je Hezbolah v čezmejnem napadu ujel dva izraelska vojaka. Hezbolah je dejal, da naj bi z ugrabitvami pridobili vzvod za izpustitev libanonskih zapornikov v Izraelu. Čezmejne izmenjave so se stopnjevale, saj je Hezbolah na severni Izrael izstrelil več kot 4000 raket. Do konca 33-dnevne vojne je bilo mrtvih več kot 1200 Libanoncev in 160 Izraelcev – in ugled Hezbolaha se je še povečal.

14. julija 2006 je med govorom ljudi v Bejrutu pozval, naj se ozrejo proti zahodu. Ko so to storili, je Hezbolah izstrelil raketo zemlja-morje proti ladji izraelske mornarice Hanit, pri čemer je ubil in ranil več članov posadke.

Konflikt se je končal 14. avgusta z resolucijo Varnostnega sveta ZN 1701, ki je določala, da bodo okrepljene začasne sile ZN skupaj z enotami libanonske vojske izključno odgovorne za varnost v območju južne meje.

Nasralova priljubljenost je narasla, vendar so njegovi javni nastopi zaradi strahu pred atentatom s strani Izraela postali redkejši. Večina njegovih govorov je bila kasneje prek videa z nerazkrite lokacije.

7. oktobra 2023 so Hamas in druge palestinske skupine s sedežem v Gazi izvedle nenaden napad na južni Izrael in ubile več kot 1100 ljudi. Izrael je tisti dan napovedal vojno: od takrat je bilo ubitih več kot 35.000 Palestincev.

V govoru 3. novembra 2023 je Nasrala pohvalil napad: “To je bilo junaško, pogumno, ustvarjalno, odlično opravljeno in veliko dejanje, ki ga je treba pozdraviti.” Dejal je, da je razkrila šibkost in ranljivost Izraela.

8. oktobra je Hezbolah začel streljati na izraelske položaje ob 120 km dolgi libanonsko-izraelski meji “v znak solidarnosti” s Palestinci. To je bilo usklajeno z akcijami jemenskih Hutijevcev, ki so okrepili napade na ladje v Rdečem morju,  iraška oborožena gibanja pa so prav tako uporabila brezpilotna letala proti Izraelu.

Strategija naj bi zmanjšala pritisk na Hamas tako, da bi izraelske sile vezala drugje in na koncu izsilila trajno premirje v Gazi.

Glede na Nasralov položaj v osi je zelo verjetno, da je imel pomembno vlogo pri usmerjanju in obsegu strategije.

Sovraštvo do Judov in vzpodbujanje terorizma

Svojih pogledov ni Nasrala nikoli skrival.“Naš načrt, za katerega mi kot zvesti verniki nimamo druge možnosti, je vzpostavitev islamske države … Libanon ne bi smel biti samostojna islamska republika, temveč del Velike islamske republike,” je nekoč dejal. 

Glede Palestincev naj bi menil takole: “Bogu se zahvaljujemo, da se vsi strinjamo o enem jasnem in dokončnem rezultatu; in sicer, da zavračamo preselitev Palestincev v Libanon. V Libanonu obstaja široko soglasje proti trajni preselitvi Palestincev zaradi strahu, da bi to lahko ponovno zanetilo libanonsko državljansko vojno. Podobno palestinski begunci v Libanonu dosledno dajejo prednost pravici do vrnitve pred libanonsko naturalizacijo.”

O Judih pa … V govoru leta 1998 ob dnevu ašure in objavljenem na takratni uradni spletni strani je Izrael omenil kot “državo vnukov opic in prašičev” in jih obsodil kot “morilce prerokov.”

28. septembra 2001 pa je dejal: “Kaj hočejo Judje? Hočejo varnost in denar. Skozi zgodovino so bili Judje Alahova najbolj strahopetna in lakomna bitja. Če pogledate vse po vsem svetu ne boste našli nikogar, ki bi bil bolj skopuh ali pohlepen od njih.”

Po poročanju Newsweeka, je zanikal celo hookavst: “Judje so si izmislili legendo o nacističnih grozodejstvih. Jasno je, da so številke, o katerih govorijo so močno pretirane.”

Med polemiko o karikaturah Muhammada leta 2006 pa je v govoru izjavil: “Če bi obstajal musliman, ki bi izvršil fatvo Imama Homeinija proti odpadniku Salmanu Rushdieju, bi ta drhal, ki žali našega preroka Mohameda na Danskem, Norveškem in v Franciji tega ne bi upala storiti. Prepričan sem, da obstajajo milijoni muslimanov, ki so pripravljeni dati svoja življenja za obrambo časti našega preroka in za to moramo biti pripravljeni narediti vse.”

“Cilji” nad družino

Nasrala je živel v Južnem Bejrutu z ženo Fatimo  in štirimi otroki: Muhammadom Javedom, Zainab, Muhammadom Alijem in Muhammadom Mahdijem.

V noči na 12. september 1997 so bili štirje borci Hezbolaha ubiti v izraelski zasedi blizu Mlikha. Eden od mrtvih je bil osemnajstletni Muhammad Hadi, Nasrallahov najstarejši sin. V sočasnem zračnem napadu severno od varnostnega območja je bilo ubitih pet libanonskih vojakov in ženska. Napade so razumeli kot odgovor na operacijo teden dni prej, v kateri je bilo ubitih dvanajst izraelskih komandosov. 

Ko je Nasrala prejel novico o sinovi smrti, naj bi po poročanju Middle East Eye dejal: “Ponosen sem, da sem oče enega od mučenikov.” 

Ko je IDF objavila fotografije trupla njegovega sina in ponudila zamenjavo za dele teles tistih, ki so bili ubiti v prejšnji zasedi, je Nasrala odgovoril: “Obdržite ga. Imamo še veliko mož, kot je Hadi, ki so se pripravljeni ponuditi v boj.” Posmrtni ostanki njegovega sina so bili vrnjeni v Libanon leta 2004 kot del dogovora o izmenjavi ujetnikov med Izraelom in Hezbolahom.

“Ugled” in zapuščina

Mnenja o Nasralu so bila pogosto deljena. Užival je široko podporo med številnimi Libanonci, zlasti šiiti in tistimi v južnem Libanonu.

Velik del tega se nanaša na to, kako je Hezbolah postal velika regionalna vojaška sila, ki je pregnala Izrael iz južnega Libanona. Podporniki pravijo, da je jug Libanona lahko užival dve desetletji miru brez primere.

Mnogi so spoštovali njegov skromni življenjski slog, v nasprotju s številnimi libanonskimi voditelji in politiki; v nekem intervjuju je razkril, da njegova mesečna plača ne presega 1300 dolarjev.

Ga pa ni nikoli skrbelo, kako ga bo obravnavala zgodovina: “Ne čakam, da mi zgodovina oprosti … pomembno je, da nam Bog oprosti in da  zadovoljimo njega,” je dejal v intervjuju leta 2016.

Toda za druge Libanonce je Nasrala spremenil Hezbolah v mini državo, ki je zagrizla v pristojnosti in suverenost vlade ter utrdila vpliv Irana v Libanonu.

Nasprotniki pravijo tudi, da je uničil odnose Bejruta z bogatimi arabskimi državami, ki bi lahko pomagale gospodarsko prizadetemu narodu, nenazadnje s podporo jemenskim Hutijem, ki se borijo proti ZAE in drugim državam GCC.

Podobno je bila podpora skupine Asadovi vladi med državljansko vojno v Siriji od leta 2011 dalje kritizirana kot hinavska, glede na njen odpor do izraelske okupacije Libanona.

Kakšna je torej njegova dediščina? Pod Nasralovim vodstvom Hezbolaha se je sodobni Libanon uspel vojaško braniti pred Izraelom, nenazadnje na jugu. Njeno politično krilo je postalo ena najmočnejših strank sodobnega političnega islama z zavezniki v Siriji, Iraku, Jemnu, Iranu in Palestini.

Toda Libanon zdaj trpi zaradi gospodarske krize brez primere in je izobčen s strani številnih arabskih držav. Za mnoge Libanonce je Hezbolah podoben drugim večjim političnim strankam, saj se mu ni uspelo spopasti z endemično korupcijo in zagotoviti osnovne storitve, zaposlitev in uspešno prihodnost.